Peti izziv:

1. Peti izziv: SPRAVA IN ODPUŠČANJE

2. 17. Četrti izziv: Moja pripravljenost za odpuščanje in spravo

3. I. Duhovna poglobitev

4. Svetopisemski odlomek Jezus pokliče Levija (Lk 5,27-32) Nato je šel ven in zagledal cestninarja po imenu Levi, ki je sedel pri mitnici, in mu je rekel: »Hôdi za menoj!« Ta je vstal, pustil vse in šel za njim. Nato mu je Levi priredil veliko gostijo v svoji hiši; in z njim pri mizi je bila velika množica cestninarjev in drugih. Farizeji in njihovi pismouki pa so godrnjali in govorili njegovim učencem: »Zakaj jeste in pijete s cestninarji in grešniki?« In Jezus jim je odgovoril: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. K spreobrnjenju nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«

5. Uvodno razmišljanje K spreobrnjenju nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike (Lk 5,27-32) Življenjski prostor človeka je pogled drugega. Sprejme ga ali zavrne, mu pusti ali vzame dih, ga ljubi ali sodi: človek živi ali umre od pogleda drugega. Oči so organ srca, njegova učinkovita manifestacija: dobro oko dela dobro, zlobno oko dela zlo; prvo prinaša življenje, drugo prinaša smrt. Bog je s prvim pogledom ustvaril predmet svoje ljubezni: z Jezusovim pogledom ga po dolgem iskanju nazadnje najde: zdaj v njem končno srečamo oko in srce njega, ki nas ljubi takšne, kakršni smo. In smo zato, ker nas ljubi. Na ugovore oziroma začudenje grešnikov, ki srečajo Jezusa ali ga hočejo oddaljiti od sebe, ker da so nevredni, Jezus odločno odgovarja z vabilom, da se mu dokončno približajo in mu sledijo na njegovi poti. Farizeji, ki so pravični, ne morejo razumeti, da je odrešenje dar Božje ljubezni, ne pa zasluga človeka. Zaslužena ljubezen namreč ni več ljubezen, temveč »vlačugarstvo«!

6. Ljubezen je vedno dar. Tisto, kar odreši pravičneža, ni »njegova« ljubezen do Boga, pač pa zastonjska ljubezen Boga do njega. Jezus je z grešniki, deli z njimi življenje in pokaže svojo zastonjsko ljubezen. To, da smo pri isti mizi z Gospodom, je torej prej začetek odrešenja kakor njegov sad. Evharistija je namreč dejanje, s katerim Bog odreši svet. Kakor je evharistija vrhunec odrešenja, tako je tudi njegov začetek. Kakor zdravnik zdravi bolne, ne pa zdrave, tako je povabilo k sedenju pri isti mizi z Gospodom – kar je pravo zdravilo življenja – namenjeno grešnikom, ki sprejmejo njegovo vabilo k spreobrnjenju, ne pa pravičnežem. Kjer je zdravnik, ta sprejema bolne, da bi jih ozdravil; kjer je Bog, ta sprejema grešnike, da bi jim daroval novo življenje. Bog je namreč ljubezen in pravičneži so izključeni, ker to ljubezen uničujejo s

7. tem, ko jo hočejo kupiti. Cerkev nadaljuje dejavnost odrešenja v svojem Gospodu, od katerega živi in je. Da bi se bilo mogoče upreti skušnjavam zaradi ohlapnosti v moralnih načelih, je dodano, da je grešnik poklican k »spreobrnjenju«, ne pa k nadaljevanju greha. To spreobrnjenje je možno zato, ker nam je Gospod pokazal svoje obličje in nam daroval samega sebe. Tu najdejo korenine našega življenja svoj sok. Prim. Silvano Fausti, Skupnost bere Lukov evangelij, 141–145.

8. Osebno premišljevanje 20 minut V svojih mislih prehodim trenutke, v katerih sem prizadel/a druge ljudi ali so me drugi prizadeli. Za vsako prizadejano in doživeto trpljenje na vrvici naredim vozel. Nato razvežem tiste vozle, kjer sem bil/a zmožen/zmožna prositi za odpuščanje ali odpustiti in izrečem spodnjo zahvalo. Nato odgovorim na spodnji dve vprašanji: 1. Kaj mi je omogočilo odpustiti drugim ali sprejeti odpuščanje? 2. Kateri koraki so potrebni, da bi lahko razvezal/a še preostale vozle? Gospod, hvala ti za tvoje usmiljenje, za odpuščanje, ki mi ga tako velikodušno podarjaš.

9. II. Redno pastoralno delo Sejo nadaljujemo z obravnavo tem rednega pastoralnega dela.

10. Pripravila: dr. Mojca Bertoncel, tajnica Škofijskega urada za laike Nadškofije Ljubljana