Predmet in metode psihologije

1. Predmet in metode psihologije prof. dr. Janek Musek prof. dr. Marko Polič I. letnik psihologije

2. Predmet in metode psihologije Predavanje 9: OSEBNOST SPOSOBNOSTI SAMOPOODOBA

3. Predmet in metode psihologije • Pojmovanja predmeta psihologije • Psihologija kot znanost • Cilji in naloge psihologije • Metode psihologije • metodološki temelji • metode razlaganja • metode ocenjevanja • metode raziskovanja • Potek in etika psihološkega dela in raziskovanja

4. Pojem osebnosti Izvor osebnosti Oseba Situacija Interakcija Perspektive, modeli in teorije osebnosti Dispozicijske (strukturne) teorije Motivacijske in psihodinamske teorije Vedenjske, socialne in kognitivne teorije osebnosti Osebnostni modeli humanistične psihologije in pozitivne psihologije Biološki modeli in teorije osebnosti Struktura osebnosti: tipi, poteze in dimenzije Konstitucija Konativno področje osebnosti: temperament in značaj Kognitivno področje osebnosti: intelekt in Sposobnosti Dinamika osebnosti Osebnostni razvoj Jaz, samopodoba in samospoštovanje Telesni, socialni in duhovni jaz Sheme jaza, shematičnost in možni jazi Težnja po pozitivni podobi in samospoštovanju Vzdrževanje samopodobe in samospoštovanja Pregled vsebine

5. Pojem osebnosti • To, kar nas dela identične v prostoru in času • Celostni vzorec relativno trajnih značilnosti, po katerih se posamezniki razlikujejo med seboj • Relativna trajnost (stabilnost, konsistentnost) in distinktivnost (individualnost, različnost) osebnosti Konsistentnost in distinktivnost našega obnašanja. Konsistentnost obnašanja se najbolj izrazito pokaže v primerih, ko se isti ljudje podobno obnašajo, čeprav se znajdejo v različnih situacijah. Distinktivnost pa se najbolj pokaže takrat, ko se različni posamezniki podobno obnašajo v istih situacijah. Osebnost torej povzroča, da se različni posamezniki odzivajo različno na iste situacije in da se isti posamezniki pogosto odzivajo podobno na različne situacije.

6. Kaj nas opredeljuje kot osebnost? • Določila osebnosti • Konsistentnost • Individualnost • Kompleksnost • Subjektivnost in objektivnost

7. Oseba Osebnostne lastnosti in dispozicije Motivi, potrebe, vrednote Poteze in dimenzije osebnosti Kognitivne dimenzije in sposobnosti Situacija Zunanji vpliv, kontekst, v katerem se nahajamo Interakcija med osebo in situacijo Vpliv situacij, vendar takšnih, kakršne vidimo Vpliv osebnih faktorjev, vendar takšnih, kakršne proži situacija Raziskovalci so izvire človekovega obnašanja že od nekdaj umeščali ali v človeka samega ali v njegovo okolje. Tako lahko govorimo o notranjih izvirih duševnosti, vedenja in osebnosti, ki so v posamezniku samem in o zunanjih izvirih, ki so zunaj posameznika, v situaciji, ki ga obdaja. Nemški psiholog Kurt Lewin je obnašanje označil kot funkcijo osebe in okolja. Toda v svoji "enačbi" je postavil med osebo in okoljem znak množenja. To pomeni, da se je dobro zavedal dejstva, da oseba in njeno okolje ne delujeta kot dva ločena dejavnika, temveč pogosto in značilno v medsebojni interakciji. Na zunanje vplive in spodbude se ne odzivamo toliko v skladu s tem, kakršni so sami po sebi, temveč v skladu s tem, kakor jih vidimo in doživljamo. Naše lastne značilnosti in zmožnosti (dispozicije) vplivajo na to, kako bomo sprejeli in zaznali vplive okolja in dražljaje. Izvori osebnosti

8. Oseba kot vir obnašanja • Oseba (osebnostne lastnosti) kot vir konsistentnega obnašanja • Ameriški psiholog Gordon Allport je proti koncu tridesetih let, v času razcveta behavioristične psihologije, utemeljeval potrebo po raziskovanju osebnosti prav z dejstvom, da je treba psihološko pojasniti tudi tisto obnašanje posameznikov, ki je trajno in se pojavlja v različnih situacijah, torej transsituacijsko dosledno oziroma stabilno obnašanje. • Behaviorizmu je priznal zasluge pri pojasnjevanju spremenljivega in situacijsko odvisnega obnašanja, ki je pač razložljivo z zunanjimi dražljaji. Ti so sami zelo spremenljivi. • Toda v našem obnašanju je veliko trajnih in doslednih značilnosti, teh pa po njegovem mnenju ne moremo pripisovati spremenljivim dražljajem in situacijam, temveč nečemu, kar je prav tako trajno in dosledno. In to so lahko samo osebnostne značilnosti, osebnostne lastnosti in poteze. Tako se je nekako ustalilo prepričanje, da je trajne značilnosti našega obnašanje pač treba razlagati z osebnostnimi, dispozicionalnimi faktorji.

9. Situacija je drugi temeljni izvor obnašanja Walter Mischel (1968) Korelacije naših obnašanj z osebnostnimi potezami redko presežejo vrednost 0.30, ki jo je leta 1968 ameriški psiholog Walter Mischel označil za "magično" mejo ("osebnostni koeficient"). Zato se je upravičeno vprašal, če klasična teorija potez ne pretirava, ko pripisuje trajne značilnosti našega obnašanja predvsem osebnostnim dispozicijam (“osebnostni paradoks”). Niso morda situacije boljši napovedovalec. Mnoge življenjske situacije so zelo konsistentne in nespremenljive in da so torej tudi situacije lahko izvor konsistentnega obnašanja. Situacionizem So torej situacije boljši napovedovalec kot poteze? Raziskave so pokazale, da ne Z boljšimi metodami dobimo bistveno višje korelacije med potezami in dejanskim obnašanjem Tudi občutljivost na situacije je sama osebnostna poteza (npr. samoopozarjanje) Situacija kot vir obnašanja

10. Interakcija kot izvor obnašanja • Sovplivanje med osebo in situacijo • To, kako bomo doživljali in kako se bomo obnašali v določeni situaciji, je odvisno od naših osebnih značilnosti. • In nasprotno: od situacije je odvisno, ali se bo določena osebna značilnost pokazala ali ne. • Ocene vpliva oseb, situacij in interakcij: dokaj izenačeno • PRIMER: odločitve za ekstravertno obnašanje v odvisnosti od treh izvornih dejavnikov (Monson, Hesley & Chernik, 1988)

11. Perspektive, modeli in teorije osebnosti • Dispozicijska perspektiva • Stara tradicija, že v antiki (npr. Hipokratov nauk o temperamentih) • Še vedno najmočnejša • Psihodinamska perspektiva • Začetnik Freud • Danes tudi v ospredju: • Vedenjsko – socialno – kognitivna perspektiva • Humanistična in pozitivna perspektiva in • Bioevolucijska perspektiva

12. Dispozicijske (strukturne) teorije osebnosti • Iskanje strukturnih temeljev osebnosti • Tipologije (tip) • Hipokrat, Jung • Dimenzije osebnosti • Strukturna hierarhija osebnosti (Guilford, Eysenck) • Katere so temeljne dimenzije osebnosti • Katere so njihove najpomembnejše komponente (osebnostne poteze)

13. Motivacijske in psihodinamske teorije osebnosti • Kaj so temeljna gibala osebnosti (osebnostne silnice, dinamizmi, npr. najpomembnejši motivi) • Že v antiki so starogrški filozofi ugibali, katera so glavna gibala človekovega ravnanja. Empedokles je npr. menil, da sli zbliževanja (filia – ljubezen) in razdora (neikos – sovraštvo) uravnavata ves kozmos. Pozneje sta Platon in Aristotel v svojih razpravah o duševnih plasteh spregovorila o motivacijski moči naših gonov, čustev in razuma (Musek, 1997, 2003; Pečjak, 1983). • Freudova psihoanalitska teorija • Gonske osnove človekovega obnašanja in primarna vloga spolnega gona • Libido, eros in thanatos • Velik del duševnega delovanja je nezaveden: topika duševnosti • Nezavedno in predzavestno • Zavestno • Strukturne instance duševnosti in osebnosti • Ono, jaz in nadjaz • Osebnostni razvoj • Faze psihoseksualnega razvoja • Oralna, analna, falična, genitalna • Psihične travme, potlačevanje in nevrotski simptomi • Drugačna pojmovanja pri drugih psihoanalitikih • Adler: težnja po moči in manjvrednost • Jung: samopreseganje (individuacija), kolektivno nezavedno, arhetipi

14. Vedenjske, socialne in kognitivne teorije osebnosti • Behavioristična (vedenjska) perspektiva • Osebnost kot sklop (sistem) navad, naučenih vzorcev obnašanja, ki se konsistentno pojavljajo pri posamezniku, • Socialno psihološka perspektiva: • Socialni vplivi (socialni dražljaji in situacije, socialno učenje) kot glavni vir osebnosti . Osebnost se v največji meri oblikuje pod vplivom delovanja socialnih agensov: staršev, družine, šolskega okolja, vrstnikov, sodelavcev, prijateljev, medijev… Prek njihovega vpliva sprejema posameznik prevladujoče kulturne vzorce in norme. Osebnost je rezultanta socialnih pobud, procesa socializacije. V tem procesu oblikuje posameznik svoje poglede in obnašanja, prevzema socialne vloge, perspektive in identitete in tako razvija svojo osebnost. • Kognitivna perspektiva: • Pomen in vlogo človekove kognicije, predelovanja informacij (zaznavanja, mišljenja in reševanja problemov) • Človek se obnaša na podlagi tega, kako si oblikuje, konstruira in tolmači stvarnost s svojimi kognitivnimi reprezentacijami in shemami • Vedenjske, socialne in kognitivne elemente osebnosti združuje danes zelo vplivna psihološka paradigma, ki skuša zajeti vse pomembnejše izvore našega obnašanja. Najde jih tako v vplivu situacij, kot v vplivu osebnostnih dispozicij, še zlasti pa v vplivu kognitivne predelave informacij, ki je posledica sovplivanja osebnosti in situacije. Ljudje delujemo kot samoregulativna bitja, ki se ravnajo po tem, kako zaznavajo in tolmačijo svoje okolje (zlasti socialno) in samega sebe.

15. Humanistično usmerjeni psihologi (Maslow, Rogers) menijo, da osebnosti ni mogoče dobro pojasnjevati z delovanjem elementarnih psihičnih zakonitosti – gonov, odzivov, dispozicij. Bistvo človekove osebnosti naj bi bilo prav v tem, da presega vse te determinante. Človekova, torej humana (iz lat. humanus = človeški) osebnost se oblikuje iz sebi lastne težnje po razvoju notranjih potencialov in po vsestranski, telesni in duhovni rasti. Humanistična psihologija primerja razvoj osebnosti z rastjo drevesa: čim bolj ugodne in svobodne bodo razmere, tem boljša in izrazitejša bo rast. Za človekovo osebnost je bistveno uresničevanje potencialov in talentov (samoaktualizacija). Ti zajemajo zlasti možnost svobodnega in odgovornega odločanja, ustvarjanja, ljubezni in iskanja življenjskega smisla. Doživljanje v svoji pomenski perspektivi, dostojanstvo in vrednote so pomembnejši od prilagajanja. Človek je bitje svobode, odgovornosti in smisla. Pozitivna psihologija poudarja pomen pozitivnega dogajanja v človekovem življenju in postavlja v ospredje raziskovanja pozitivno doživljanje. Že Demokrit in Aristotel sta opredelila človeka kot bitje, katerega najvišji cilj je iskanje sreče. Pozitivna psihologija opozarja, da se je psihologija nesorazmerno veliko ukvarjala z negativnimi vidiki doživljanja (strahom, tesnobo, krivdo, jezo, sovraštvom, nasiljem), vse premalo pa s pozitivnimi. Zato se prvenstveno zanima za pozitivno čustvovanje, optimizem, zadovoljstvo z življenjem, občutja sreče, smiselnosti, upanja, za altruizem in vse druge psihološke aspekte kakovostnega življenja. Pozitivna psihologija proučuje optimalno človeško doživljanje, z njim pa je pogosto povezano uspešnejše in učinkovitejše delovanje in obnašanje. Humanistične in pozitivno psihološke teorije osebnosti

16. Biološki modeli in teorije osebnosti • Že od nekdaj so ljudje skušali odkriti biološke temelje osebnosti in medosebnih razlik. Hipokratovo "humoralno" tipologijo temperamentov imamo upravičeno lahko tudi za prvo biološko teorijo osebnosti. Že pri doslej omenjenih teorijah osebnosti se ni bilo mogoče izogniti biološkim dejavnikom, upoštevali so jih tako psihodinamsko usmerjeni avtorji, ki so, kot Freud, prisegali na vlogo gonskih mehanizmov, pa tudi strukturna teorija, kot npr. Eysenckova, prisoja biološkim in nevrološkim vidikom osebnosti velik pomen. Tudi nekatere druge starejše in novejše tipologije in dimenziologije osebnost, tako denimo konstitucionalne teorije osebnosti (Kretschmer in Sheldon), so izrazito biološko utemeljene. • Zgodaj se je pojavil tudi pojem instinkta in z njim povezane razlage človekovega delovanja, dalje tudi razlage, ki pojasnjujejo človekovo obnašanje na podlagi delovanja (aktivacije in vzburjenja) najkompleksnejših bioloških struktur, zlasti seveda možganov in njihovega najbolj razvitega dela, možganske skorje. • Že od Darwina sem so mnogi razlagali vse človekovo obnašanje kot izid biološke evolucije. Genetika in naglo razvijajoča se genomika sta že doslej močno zaznamovali naša pojmovanja osebnosti, nobenega dvoma pa ni, da jih bosta v prihodnosti še bolj. Dednost zelo veliko prispeva k naši naravi. Danes, v dobi velikega razvoja genetike, si osebnostno delovanje še toliko laže razlagamo kot rezultat genetskih dejavnikov. • Po mnenju biosociologije je treba na ves človekov razvoj – kot nasploh na razvoj žive materije – gledati kot na posledico temeljnega genskega delovanja. Sploh ima evolucijska psihologija veliko skupnih točk s sodobno biologijo in genetiko. Če se evolucijska psihologija zanima predvsem za skupne človeške biološke značilnosti, pa se vedenjska genetika obrača k biološkim, predvsem genetskim razlagam razlik v duševnosti, obnašanju in osebnosti. • Razlag osebnosti se vedno bolj ambiciozno loteva tudi nevroznanost. Izjemno hitro se pojavljajo vedno nova in globlja spoznanja o nevroloških in nevrofizioloških temeljih osebostnega delovanja. Pri tem se odkriva velika vloga nevroanatomskih struktur in funkcij, ki jih uravnavajo biokemični agensi, predvsem sinaptični prevodniki kot so adrenalin, noradrenalin, acetilholin, histamin, serotonin, dopamin in številni drugi.

17. Struktura osebnosti • Strukturna področja osebnosti • Konstitucija • Temperament • Značaj • Intelekt (sposobnosti)

18. Konstitucija (telesna zgradba) • Telesna konstitucija je predmet zanimanja že od Hipokratovih časov naprej. • Tako so se že v prvi polovici 20. stoletja oblikovale glavne konstitucionalne teorije (Kretschmer, 1921; Sheldon, 1940, 1942), ki do danes pomenijo vrhunec raziskovanja na področju konstitucije. T • ako Kretschmer kot Sheldon se ujemata v oceni, da gre v bistvu za tri temeljne tipe konstitucije. Po ocenah raziskovalcev nam te tri dimenzije dajejo več kot 80 odstotkov informacije o konstituciji posameznika, če seveda upoštevamo možne kombinacije med posameznimi tipi oziroma dimenzijami konstitucije. • Konstitucijske teorije so zanimive predvsem zato, ker predpostavljajo, da so konstitucionalni dejavniki povezani s psihičnimi, predvsem s temperamentom. • Vsaj do neke mere so se te predpostavke izkazale kot upravičene. Kljub temu je raziskovanje na področju konstitucije in osebnosti skoraj zamrlo in se bo verjetno v prihodnosti oprlo na nove, biološko bolj izdelane in zanesljive koncepte konstitucije.

19. Konativno področje osebnosti: temperament in značaj • Tipologije • Tipološki pogled na osebnost • Hipokrat-Galenova tipologija temperamenta • 4 prvine, 4 telesni sokovi • James • Tipa trde in mehke miselnosti • Jung • Introvertni in ekstravertni tip

20. Od tipov k dimenzijam • Pomanjkljivosti tipološkega pojmovanja • Zgolj kategorialno, kvalitativno, ne pa tudi kvantitativno • Ni vmesnih kategorij, kar ne ustreza empirični stvarnosti (večina ljudi je med tipi) • Dimenzionalno pojmovanje osebnosti • Osebnostne lastnosti kot bipolarni kontinuumi • Ustreza realnosti (normalna distribucija lastnosti) • Večja preciznost: omogoča kvantifikacijo in merjenje

21. Temeljne dimenzije osebnosti • Katere so temeljne dimenzije osebnosti • Kompleksne dimenzije, ki dajejo največ informacij o osebnosti in medosebnih razlikah • Ugotavljamo jih s pomočjo multivariatnih metod (npr. faktorske analize korelacij med številnimi postavkami vprašalnikov, ki merijo glavne osebnostne lastnosti) • Eysenckov model temeljnih dimenzij osebnosti • 3 temeljne dimenzije (pojasnjujejo 30 – 40% celotne variance medosebnih razlik) • Petfaktorski model osebnosti (Costa, McCrae, John, Digman, Goldberg…) • 5 velikih faktorjev (pojasnjujejo 50-60%)

22. Pregled Eysenckovega modela osebnosti

23. Pregled petfaktorskega modela osebnosti

24. Kognitivno področje osebnosti: intelekt in sposobnosti • Sposobnosti • Potenciali naše uspešnosti in naših dosežkov (pod močnim vplivom dednosti in pogosto tudi okolja /učenje, trening/) • Telesne in duševne • Talenti in spretnosti • Najpomembnejše psihične sposobnosti • Inteligentnost • Ustvarjalnost • Onkraj umske inteligentnosti • Socialna inteligentnost • Čustvena inteligentnost • Praktična inteligentnost • Moralna inteligentnost • Duhovna inteligentnost

25. Inteligentnost in IQ • Inteligentnost • Splošna sposobnost učinkovitega mišljenja in reševanja problemov • Njena osnova je hitrost in točnost predelave informacij • Merjenje inteligentnosti (Binet in drugi) • Testi inteligentnosti • IQ (Stern, Wecshler) • Dileme v raziskovanju in pojmovanju inteligentnosti • Prevladuje ena sama podlaga inteligentnosti – splošna umska sposobnost • Ali pa obstaja več relativno neodvisnih komponent (dimenzij) inteligentnosti

26. Hierarhični model inteligentnosti in g-faktor • Teorija dveh faktorjev (Spearman, 1923, 1927) • Generalni faktor inteligentnosti (g-faktor) • Specifični faktorji inteligentnosti • Teorija skupinskih faktorjev (Thurstone, 1938) • Razumevanje besednih odnosov (V) • Besednost (W) • Spominski faktor (M) • Numerični faktor (N) • Zaznavni faktor (P) • Prostorski faktor (S) • Faktor rezoniranja (R)

27. Skupinski faktorji inteligentnosti • Besedno razumevanje (V-faktor). Ta faktor pojasnjuje dosežke pri nalogah, ki zahtevajo razumevanje besednih in jezikovnih odnosov ter vsebin. To so npr. naloge, kjer je treba navesti pomen prebranih pojmov (pre-skusi besednega razumevanja, "slovarski" in "leksikonski" preskusi, razmevanje in obvladovanje besedišča), pokazati razumevanje besednih analogij ("moški je proti ženski kakor samec proti ...."), pravilno urejanje neurejenih besed v stavek, razumevanje in vzporejanje pregovorov itd. • Besednost, besedna tekočnost (fluentnost) (W-faktor). Faktor besednosti vpliva na količino in brzino pri ravnanju z besednim gradivom. Merimo ga z nalogami kot so anagrami, rimanje, navajanje besed po določenih kriterijih. Značilne naloge so npr. navesti čimveč besed, ki se začenjajo na "b", navesti čimveč ženskih imen ipd. • Številski (numerični) faktor (N-faktor). Kaže se v sposobnosti hitrega in točnega računanja, torej uporabe osnovnih računskih operacij: seštevanja, odštevanja, množenja, deljenja. • Prostorski (spacialni) faktor (S-faktor). Tu gre za sposobnost, ki za-hteva dobro zaznavanje in razumevanje geometrijskih in drugih prostorskih odnosov in pa sposobnost predstavnega zamišljanja in transformiranja teh odnosov (sposobnost prostorske "vizualizacije"). Merimo ga npr. z nalogami, ki zahtevajo prepoznavanje, kateri "plašč" ustreza nekemu geometrijskemu telesu, z nalogami, ki terjajo, da prepoznamo, kateri od preobrnjenih predme-tov ustreza "tarčnemu" predmetu ipd. • Zaznavni (perceptivni) faktor (P-faktor). Ta skupinski ali primarni faktor se kaže kot sposobnost hitrega in točnega zaznavanja, zlasti zaznavanja vidnih nadrobnosti, podobnosti in razlik. Najdemo ga pri nalogah, ki zahtevajo ugotavljanje, ali se dva narisana predmeta razlikujeta, pri nalogah, ki zahtevajo, da odkrijemo, ali se v narisani strukturi nahaja določena podrobnost ipd. • Spominski faktor (M-faktor). Kaže se kot sposobnost zapomnitve in ohranitve miselnega ter drugega gradiva. Merimo ga z nalogami, ki preverjajo obseg pomnenja (zapomnitev največjega možnega števila elementov, npr. črk, številk, besed...), z nalogami, ki preverjajo, koliko besed v asociativnem paru smo si pravilno zapomnili iz predhodnega učenja ipd. • Faktor presojanja (rezoniranja) ali faktor indukcije (R- ali I-faktor). Kaže se v sposobnosti presojanje logičnih in miselnih odnosov, v zmožnostih abstrahiranja, sklepanja (induktivnega in deduktivnega), iskanja pravil itd. Merimo ga z nalogami, ki terjajo nadaljevanje vzorca ali sosledja po nekem pravilu (npr. 1, 2, 4, 7, 11, …), z nalogami, ki zahtevajo pravilno sklepanje iz premis, z uporabnimi računskimi problemi ipd.

28. Fluidna in kristalizirana inteligentnost • Fluidna in kristalizirana inteligentnost (Cattell, 1987) • Gf – mera naravne, vrojene inteligentnosti • vpliva zlasti na sposobnosti logičnega mišljenja in presojanja (induktivno in deduktivno sklepanje), razumevanje likovnih odnosov in na spomin. Je zelo odvisna od dednosti in predstavlja našo naravno, dispozicijsko inteligentnost. S starostjo narašča tja do 14., 15. leta starosti, nato se za nekaj časa ustali in nato začne neogibno upadati. • Gc – inteligentnost, ki se povezuje z učenjem in izobrazbo • prav tako vpliva na logično mišljenje (rezoniranje), zlasti pa je povezana z besednim razumevanjem. Povezana je tudi z razumevanjem mehanskih odnosov in računsko uspešnostjo. S starostjo narašča tja do 30. leta in tudi pozneje pri umsko aktivnih osebah zlepa ne upade. Je del naše naravne inteligentnosti, ki smo ga investirali v izobrazbo, učenje in druge izkušnje.

29. Gardner: teorija multiple inteligentnosti • Po Gardnerju inteligentnost ni enotna sposobnost, ampak jo sestavlja vse tisto, kar se v neki kulturni sredini ocenjuje kot bistro in razumno: je »sposobnost reševati probleme ali ustvarjati produkte, ki so cenjeni v enem ali več kulturnih okoljih« (Gardner, 1993). Njegovo pojmovanje inteligentnosti samo po sebi ne odstopa od tradicionalnega, saj tudi Gardner meni, da je inteligentnost »sposobnost učinkovitega odzivanja na nove situacije« (Gardner, 1998) in da se razvija na podlagi dednosti, učenja in socializacije. Relativno nov pa je Gardnerjev poudarek, da je treba pri pojmovanju inteligentnosti sprejeti medkulturna merila in jo torej gledati kot »sposobnost narediti nekaj koristnega v družbi, v kateri živimo« (Gardner, 1998). To pa pomeni, da sodi v inteligentnost vse, kar različne kulture v svoji ljudski modrosti vanjo projicirajo.

30. 9 tipov inteligentnosti

31. Sposobnost učinkovitega (koristnega in kakovostnega) reševanja problemov na izviren in nov način Inteligentnost in ustvarjalnost Skupne točke in razlike Konvergentno in divergentno mišljenje (Guilford, 1950, 1967) Usmerjenost k eni sami, optimalni rešitvi Usmerjenost k novim, izvirnim rešitvam Izvirnost, prožnost, produktivnost (fluentnost) Kako ločiti produktivno od neproduktivne izvirnosti? Nadarjenost Po Sternbergu (1988, 1995, 1999) so nujne sestavine ustvarjalnosti: inteligentnost (sintetična, analitična in praktična); znanje (vedeti, kaj je novo); kritični, raziskovalni in slog mišljenja; nekonformna in vztrajna osebnost; intrinzična motivacija; spodbudno okolje visoka nizka nizka visoka Ustvarjalnost in nadarjenost

32. Inteligentnost in življenjska uspešnost • Praktično je seveda zelo pomembno vprašanje, koliko se naše sposobnosti povezujejo z uspešnostjo posameznika v življenju (partnerskem življenju, poklicni karieri, športni dejavnosti itd.). Marsikdo, ki nekaj da na intelignentnost, bi bil razočaran, če bi izvedel, da je umska intelignentost sicer močno povezana s šolskim in akademskih uspehom, bistveno manj pa z drugimi življenjskimi dosežki in uspehi. Njen delež pri predikciji uspeha v šoli je okrog 50 odstotkov v povprečju, kar je veliko več, kot je delež kateregakoli drugega posameznega prediktorja (vsekakor pa na šolski uspeh vplivajo tudi druge osebnostne lastnosti, motiviranost, delovne navade, socioekonomski status in še kaj). Vpliv umske inteligentnosti na uspeh v poklicu in sicer življenju je, kot rečeno, bistveno manjši, a nikakor ni zanemarljiv: v povprečju lahko na podlagi umske inteligentnosti napovemo tudi do 30 in včasih celo več tovrstne uspešnosti. Če pomislimo, da je umska inteligentnost le eden izmed številnih dejavnikov naše uspešnosti v življenju, potem je treba reči, da je umska inteligentnost verjetno najmočnejši posamezni napovedovalev naše uspešnosti. • Od katerih »inteligentnosti« je torej še odvisna naša uspešnost? To so predvsem • čustvena inteligentnost (Bar-On & Parker, 2000; Goleman, 1995), • socialna in praktična inteligentnosti (Sternberg in sod., 2000) ter • duhovna in moralna inteligentnosti (Zohar & Marshall, 2000; Coles, 1997). • Ostali napovedovalci uspešnosti so osebnostni dejavniki (zlasti vestnost), na motivi, vrednote, razpoloženja in podobno. Znanje je seveda pomemben dejavnik uspešnosti na mnogih področjih, toda njegov vpliv je močno “kontaminiran” z deležem inteligentnosti, motivacije, delovnih navad in drugih dejavnikov, ki pogojujejo znanje ali kako drugače korelirajo z njim.

33. Motivacijski pluralizem Frustracija Konflikti Tipi konfliktne situacije Resnično, če je motivacijski pluralizem nekaj običajnega, tedaj je gotovo tudi res, da si lahko v dani situaciji različni motivi nasprotujejo. V tem primeru torej govorimo o konfliktih, seveda v psihološkem pomenu, saj gre za neke vrste "spor" med našimi motivi. V konfliktu smo, če nam prinesejo najljubše pecivo tedaj, kadar nam je zdravnik predpisal dieto. Hkrati bi radi pojedli kolač in čuvali zdravje - vsaj v tem primeru pa to res ne gre skupaj. Tako lahko razumemo, zakaj govorimo o več vrstah konfliktnih situacij, ki nosijo prozaična imena plus - plus, minus - minus in plus - minus konflikt. Za njimi pa se lahko skrivajo tudi zelo neprozaični primeri in izkušnje - nekateri bolj zabavni, drugi lahko tragični. + + OVIRA + - - + - Dinamika osebnosti

34. Konflikt priblliževanje - izogibanje • Zakonitosti obnašanja v konfliktni situaciji (Miller, 1944) • Težnja po približevanju • Težnja po izogibanju (večja strmina)

35. Osebnostni razvoj • Kot vsako živo bitje se razvija tudi človek. Razvija se tudi osebnost. Če primerjamo novorojenčka z odraslim človekom, se nam bo zdel neoblikovan in neizrazit. • Raziskave pa so pokazale, da se že pri novorojenčkih pokažejo mnoge značilnosti in razlike - ne samo telesno, temveč tudi v njihovem obnašanju in duševnosti. Pojavijo se že zametki poznejših osebnostnih in medosebnih razlik. • Temeljne dimenzije osebnosti so tako oblikujejo že v otroštvu, vendar je v tem obdobju njihov razvoj še dinamičen in medosebne razlike še niso posebno stabilne. • V mladostništvu se te razlike že utrdijo, a za to obdobje je značilen relativen porast odprtosti, kar ravno prav sovpada z večjo intenzivnostjo pridobivanja znanja, prav tako pa je opaziti tudi porast ekstravertnosti in emocionalne labilnosti. • Po adolescenci postajamo relativno bolj introvertni, prijazni, vestni in čustveno stabilni, medtem ko se odprtost ne spreminja bistveno ali celo upada. • Nekako pri tridesetih letih se naša osebnostna podoba in medosebne razlike stabilizirajo, nadaljnja stabilizacija pa se pojavi po 60. in 70. letu.

36. Erikson: shema psihosocialnega razvoja

37. Jaz, samopodoba in samospoštovanje • Osebnost in jaz • To, kar smo • To, kar mislimo in čutimo, da smo • Telesni, socialni in duhovni jaz (James, 1890) • Samopodoba in samospoštovanje • Doživljanje samega sebe • Ocenjevanje in vrednotenje samega sebe

38. Sheme jaza (Markus, 1977) "kognitivna posplošena pojmovanja o sebi, ki izhajajo iz preteklih izkušenj in organizirajo ter vodijo predelavo na samega sebe nanašajočih se informacij, vsebovanih v posameznikovih individualnih socialnih izkušnjah« Shematičnost Lastnosti, ki jih močneje povezujemo s seboj (jih imamo v shemi jaza) Možni jazi (Markus & Nurius, 1986) Sheme o tem, kakršni bi lahko bili Projekcije samopodobe v prihodnost Kakršen bi rad bil (“jaz upanja” Kakršen ne bi rad bil (“jaz, ki se ga bojim”) O vplivu shematičnosti in ashematičnosti se lahko kaj hitro prepričamo že iz lastnih vsakdanjih izkušenj. Vzemimo npr. dve osebi, ki sta enako spretni pri domačih opravilih, vendar je tovrstna spretnost pri eni shematično področje pri drugi pa ne. Prva bo zato več pozornosti posvečala temu področju, pogosteje se bo npr. lotevala raznih hišnih popravil, raje se bo z njimi ukvarjala, bolj se bo zanimala za ustrezne informacije, pogosteje bo nabavljala orodje, bolj se bo spominjala svojih opravil, pa tudi bolj vestno, vztrajno in organizirano se jih bo lotevala. To, koliko smo uspešni, očitno ni odvisno le od naših sposobnosti, temveč tudi od tega, kakšen pomen prisojamo tem sposobnostim in koliko jih imamo za svojo lastno značilnost. Sheme jaza, shematičnost in možni jazi

39. Težnja po pozitivni samopodobi in samospoštovanju • Težnja po vzdrževanju pozitivne samopodobe je ena temeljnih psiholoških zakonitosti • Vsaj v zahodni kulturi je tako, da ljudje v povprečju pozitivno ocenjujejo samega sebe in menijo, da so zadovoljni s svojim življenjem nekoliko bolj kot večina drugih (Diener & Diener, 1996). • Podobno skušamo svoje pozitivne strani in prednosti čim bolj poudariti (Blaine & Crocker, 1993; Greenwald, 1980; Taylor & Brown, 1988). • Prav tako velja, da smo zelo selektivni pri izbiri informacij, ki se nanašajo na nas. Pri tem izbiramo in tudi aktivno iščemo informacije, ki ohranjajo in vzdržujejo našo samopodobo na pozitivni ravni (Baumeister & Jones, 1978; Greenberg & Pyszczynski, 1985; Steele, 1988; Tesser, 1988).

40. Težnja, da vidimo samega sebe v pozitivni luči, ustvarja eno najbolj splošno veljavnih psihičnih iluzij. Ta težnja vodi k pristranosti v ocenjevanju in vrednotenju samega sebe: želimo se videti v boljši luči, kot gledamo na druge in ker je ta težnja prisotna pri vseh, se enačba ne izide. Vsi ne moremo biti boljši od drugih, v povprečju smo seveda lahko samo enaki, kot so drugi; gre torej za iluzijo samopristranosti. V psihologiji je dobila več imen, pogosto jo označujemo kot samopoudarjanje (self-enhancement), pozitivno samoiluzijo (iluzijo samopodobe) in samoslužnost (samoslužna pristranost, self-serving bias). Vse skupaj pa je morda povezano s še bolj splošnim delovanjem pozitivne iluzije: s tihim precenjevanjem pozitivnega in pozitivnih izidov zlasti v zvezi s stvarmi, ki so pomembne za nas. Ta težnja nas lahko pripelje tako daleč, da imamo pozitivno samopodobo pogosto tudi takrat, ko je s svojim obnašanjem ne zaslužimo (»temna stran pozitivne samopodobe«, glej Baumeister in sod., 1993, 1996). Samopristranost in pozitivna iluzija

41. Vzdrževanje pozitivne samopodobe • Upravljalski vpliv samopodobe na obnašanje – model (Musek, 1985) • Samopodoba kot kriterij ravnanja /e/ • Aktualne informacije o ravnanju /i/ • Svoje obnašanje prilagajamu izidu notranje primerjave med /e/ in /i/

42. Pojem osebnosti Izvor osebnosti Oseba Situacija Interakcija Perspektive, modeli in teorije osebnosti Dispozicijske (strukturne) teorije Motivacijske in psihodinamske teorije Vedenjske, socialne in kognitivne teorije osebnosti Osebnostni modeli humanistične psihologije in pozitivne psihologije Biološki modeli in teorije osebnosti Struktura osebnosti: tipi, poteze in dimenzije Konstitucija Konativno področje osebnosti: temperament in značaj Kognitivno področje osebnosti: intelekt in Sposobnosti Dinamika osebnosti Osebnostni razvoj Jaz, samopodoba in samospoštovanje Telesni, socialni in duhovni jaz Sheme jaza, shematičnost in možni jazi Težnja po pozitivni podobi in samospoštovanju Vzdrževanje samopodobe in samospoštovanja Povzetek

43. Literatura • Musek, J. (2005). Predmet, metode in področja psihologije. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Str. 156-181. • Musek, J. & Pečjak, V. (2001). Psihologija. Ljubljana: Educy. Str. 185-240.

44. Dodatna literatura • Kobal, D. (2000). Temeljni vidiki samopodobe. Ljubljana: Pedagoški inštitut. • Musek, J. (1993/1997). Znanstvena podoba osebnosti. Ljubljana: Educy.

45. Spletni in drugi viri • http://personality-project.org/personality • http://pmc.psych.nwu.edu/perproj/other.html • http://pmc.psych.nwu.edu/personality • http://w0.bonus.com/bonus/card/personality.html • http://www.dfki.de/~baldes/rocco/personality/personality0.html • http://www.learner.org/exhibits/personality/ • http://www.ori.org/personality.html • http://www.ozemail.com.au/~caveman/Creative/Brain/mult_intell.htm