Predmet in metode psihologije

1. Predmet in metode psihologije prof. dr. Janek Musek prof. dr. Marko Polič I. letnik psihologije

2. Predmet in metode psihologije Predavanje 8: EMOCIJE IN MOTIVACIJA

3. Predmet in metode psihologije • Pojmovanja predmeta psihologije • Psihologija kot znanost • Cilji in naloge psihologije • Metode psihologije • metodološki temelji • metode razlaganja • metode ocenjevanja • metode raziskovanja • Potek in etika psihološkega dela in raziskovanja

4. Motivacijski in čustveni procesi Instinkti, goni in potrebe Potrebe in spodbude Približevanje in izogibanje Homeostaza in optimalno vzburjenje Hierarhija motivov Notranja in zunanja motivacija Evolucija in motivi Najpomembnejši motivi Pomembni motivi Nekaj izbranih motivov: hranjenje, spolnost, storilnost Vrednote Glavne psihološke kategorije vrednot Razvoj vrednot skozi življenje Pomen vrednot v našem življenju Vrednote in obnašanje Vrednote in kultura Emocije Vrste emocij: pozitivni in negativni afekt Strah in anksioznost Jeza, sovražnost in agresivnost Ljubezen Sreča in subjektivno emocionalno blagostanje Teorije emocij Pregled vsebine

5. Motivacijski in emocionalni procesi • Motivacija pomeni k cilju usmerjeno obnašanje, pomeni dejavnike, ki aktivirajo in usmerjajo obnašanje. • Če pomeni motivacija aktivirano in usmerjeno obnašanje, potem so emocije njen neogibni spremljevalec. • Zaradi emocionalnega doživljanja so motivi učinkoviti, čustva nam dajejo krila, kot pravi pregovor – in to ne glede na to, ali gre za pozitivna ali negativna. Naše obnašanje bi bilo bistveno manj učinkovito, če ga ne bi spodbujala čustva, kot so npr. ljubezen ali navdušenje, strah ali jeza.

6. Motivi – vzroki našega obnašanja • Zakaj se obnašamo tako kot se? Zakaj se sploh obnašamo? Kaj so vzroki našega obnašanja? Nič, kar se z nami dogaja, se ne dogaja brez vzrokov, brez motivacije. Motivi so gibala, silnice človekovega obnašanja, npr. instinkti, goni, potrebe na eni strani, pa tudi cilji, interesi, vrednote na drugi. Nekaj definicij, kaj je motiv: • občutena (doživljena) napetost, usmerjena k ali proti nekemu ciljnemu objektu; • notranji proces, ki vpliva na smer, vztrajnost in inenzivnost k cilju usmerjenega obnašanja; • niz dejavnikov, ki inicirajo in usmerjajo obnašanje; • specifična potreba, želja ali hotenje, kot npr. lakota, žeja ali dosežek, ki spodbudi k cilju usmerjeno obnašanje.

7. Natančnejša definicija motiva • Motiv navadno pomeni potrebo ali željo, ki spodbuja (aktivira, energizira) dejavnost in jo usmerja (k nekemu cilju). Motivacija tako zajema: • proženje obnašanja (energiziranje, aktiviranje), • izbiranje obnašanja, • vzdrževanje obnašanja, • usmerjanje obnašanja in nazadnje tudi na • prenehanje obnašanja.

8. Instinkti, nagoni, potrebe • Usmerjeno obnašanje najdemo v vsej živi naravi • Tropizmi, taksije, kinezije (npr. fototropizem, fototaksija) • Višje oblike usmerjenega obnašanja • Refleksi, instinkti (etologija), goni • Bolj organizirani organizmi so razvili kompleksnejše motivacijske mehanizme, ki jih pri mnogih regulira živčni sistem (npr. refleksi). Nekateri od teh mehanizmov so vrojeni in nam omogočajo motivirano obnašanje, ne da bi se ga bilo treba učiti. • Med najkompleksnejše takšne mehanizme sodijo instinkti, (nagoni) ki so jih znanstveno proučevali zlasti etologi (von Frisch, Lorenz, van Tinbergen). • Instinkti so vrojeni vrstno specifični vzorci motiviranega obnašanja. • Instinktu je podoben pojem gona, ki pa je splošnejši in predstavlja biološko pogojeno stanje fiziološke in pogosto tudi psihološke tenzije ali vzburjenja.

9. Kompleksni motivi pri človeku: oblikujejo se v interakciji med biološkimi in socialnimi dejavniki Primarni (biološki, fiziološki) motivi So v veliki meri vrojeni Sekundarni (socialni, psihološki) motivi So v znatni meri pod vplivom učenja Človekove motivacije ne moremo razložiti le z delovanjem instinktov ali gonov. Pri človeku se pojavljajo kompleksni motivi, ki se oblikujejo v interakciji med biološkimi in socialnimi dejavniki. Zato lahko razlikujemo biološke ali fiziološke in socialne ali psihološke motive. Prve včasih označujejo tudi kot primarne in druge kot sekundarne motive. Primarni in sekundarni motivi

10. ZADOVOLJITEV POTREBE POTREBA / SPODBUDA DEJAVNOST CILJ Prvine motivacijske situacije • Prvine motivacijske situacije • Potreba, motivacijska dejavnost, cilj, spodbuda • Potreba je stanje neravnovesja, ki sproži motivirano obnašanje. • Motivirano obnašanje često sprožijo tudi zunanji dejavniki, ki jim pravimo spodbude. • Motivacijski cilj je objekt ali sredstvo, ki povzroči redukcijo, zadovoljitev in s tem prenehanje potrebe. • Motivacijsko delovanje pa je dejavnost, ki je usmerjena k doseganju cilja.

11. Procesni potek motivacije • Javljanje potrebe  motivacijsko delovanje  doseganje cilja  zadovoljitev potrebe

12. Potrebe in spodbude • Potrebe – notranja motivacijska stanja • Potrebe so stanja organizmičnega primanjkljaja, neravnovesja (ali pa tudi preobilja), ki terjajo ponovno uravnoteženje. Takšno stanje potrebe poznamo dobro npr. pri lakoti in žeji, vendar bi lahko o potrebah govorili tudi na drugih motivacijskih področjih. Ni nujno, da so potrebe fiziološke narave: neravnovesje je lahko psihološke, informacijske narave, npr. potreba po potrditvi omajanega ugleda, ki jo povzroči šef, ko pokara podrejenega. • Spodbude – zunanji motivacijski dejavniki • Poleg potreb, ki so notranja stanja, lahko motivacijsko delovanje sprožijo tudi zunanji dejavniki, ki jim pravimo spodbude (pozitivne in negativne). Pomislimo na vonj po hrani, ki nas naredi lačne, na spolno privlačno osebo, na hudega sosedovega psa.

13. Potiskanje in privlačnost • Potisna in privlačnostna motivacija (“push” – “pull” motivation, Kelly, 1954) • Potrebe – cilji, spodbude

14. Dve temeljni dimenziji motiviranega obnašanja Pomembna sta smer in emocionalna vsebina obnašanja (emocionalno doživljanje motivacijskih ciljev) Približevanje (cilji s pozitivno valenco) Izogibanje (cilji z negativno valenco) Živčna sistema BAS in BIS kot podlaga približevanju in izogibanju (Gray, 1987) BAS: živčni sistem vedenjske aktivacije (nagrajevalni živčni sistem) BIS: živčni sistem vedenjske inhibicije (kaznovalni živčni sistem) Merjenje motivacijskih dimenzij Nekaj postavk vprašalnika BAS in BIS sistema (Carver & White, 1994) Približevanje in izogibanje

15. Povezanost motivacijskih, emocionalnih in osebnostnih dimenzij • Približevanje se tesno povezuje s pozitivno emocinalnostjo (pozitivni afekt) in ekstravertnostjo • Izogibanje se tesno povezuje z negativno emocionalnostjo (negativni afekt) in nevroticizmom

16. NORMALNO STANJE PREMALO PREVEČ JAVLJANJE POTREBE MOTIVACIJSKO DELOVANJE VRAČANJE V PREJŠNJE STANJE Homeostaza in optimalno vzburjenje • Homeostaza • Že zgodnji znanstveni raziskovalci (npr. Bernard, Pavlov, Cannon, Freud, Hull) so menili, da je temeljno načelo motivacije težnja po zmanjšanju napetosti oziroma vzburjenja. • Če pride do javljanja potrebe, kar povzroči nelagodje in napetost, se sprožijo motivacijski mehanizmi, ki organizem povrnejo v prejšnje stanje. Gre torej za vzpostavljanje ravnovesja ali homeostazo. • Po teoriji homeostaze je smisel motivacije v tem, da se zadovolji potreba, s tem da se izravna prvotni primanjkljaj. Homeostatično delujejo npr. regulacija telesne temperature, motiv hranjenja in pitja. Če se zniža temperatura okolja, se stene perifernega ožilja stisnejo, da se telesna temperatura bolj ohranja, občutek mraza pa nas prisili, da se bolje oblečemo ali pa vključimo gretje. Po teoriji homeostaze naj bi bilo stanje majhne napetosti ali vzburjenosti najugodnejše (najprijetnejše) stanje organizma, za katerega smo najbolj motivirani.

17. Kaj je optimalno? • Nevzburjenost ali zmerna vzburjenost? • Senzorna deprivacija in raven optimalnega vzburjenja

18. Abraham Maslow (1954) Hierarhija motivov klasifikacija potreb konativne, kognitivne in estetske potrebe hierarhija potreb potrebe pomanjkanja potrebe rasti in metamotivacija Samoaktualizacija Hierarhija motivov

19. Notranja in zunanja motivacija • Razlika je, če nekaj počnemo iz veselja ali zaradi zunanje stimulacije (npr. honorarja) • Notranja (intrinzična) motivacija • Zunanja (ekstrinzična) motivacija • Cilji in spodbude, ki nas motivirajo, so večkrat zunaj nas samih. Med najpogostejšimi zunanjimi spodbudami je plača, brez katere bi marsikdo izgubil motivacijo za svoje delo. • Toda velikokrat smo motivirani zaradi dela samega. Umetnike, znanstvenike in konjičkarje motivira njihovo ustvarjalno delo samo. V tem primeru govorimo o notranji ali intrinzični motivaciji, ki nas pogosto bolj spodbuja kot zunanja ali ekstrinzična. • Dogaja se celo, da začnemo izgubljati prvotno notranjo motivacijo, če začnemo dobivati zunanje nagrade za delo, ki nas veseli (»koruptivni učinek« ekstrinzične motivacije).

20. Evolucijska podlaga, pomen in vloga motivacije • Motivacijski mehanizmi zagotavljajo preživetje, oblikovali so se v teku evolucije. Zato so biološko temeljni motivi (instinkti) značilni za vse pripadnike neke vrste. Vendar se učinki motivacije, ki pomenijo evolucijsko prednost, ne omejujejo na zadovoljevanje najbolj temeljnih potreb. • Motivacija nam pomaga pri izbiri alternativ in pri odločanju: okrepi izbiro alternativ, ki so v skladu z delujočimi motivi. • Zlasti pomemben pa je vpliv motivacije na učenje in reševanje problemov, kar se kaže v naslednjem: • motivacija spodbuja usmerjanje k ciljem in povečuje prizadevanje, da bi jih dosegli; • spodbuja začenjanje pomembnih dejavnosti in njihovo vztrajanje; • poudarja in izdvaja pomembne kognitivne elemente; • odloča, na kaj bomo bolj pozorni; • skupaj z emocijami odloča, kaj bomo obdržali v spominu; • vodi k učenju, k novim obnašanjem in k izboljševanju dosežkov; • pomaga in usmerja pri reševanju problemov.

21. Klasifikacije najpomembnejših motivov • Več znanih klasifikacij v zgodovini psihologije • Npr. pri • McDougallu • Murrayu • Cattellu • Maslowu • Rokeachu

22. Rokeacheva klasifikacija motivov

23. Daljši čas po zadnjem obroku Padec ravni glukoze Receptorji zaznajo padec Receptorji sprožijo impulze Občutek lakote, iskanje hrane Hranjenje • Hranjenje je med najosnovnejšimi motivi in je značilno za vsa živa bitja. Za človeka hranjenje ni le biološka potrebe, ampak tudi pomembno socialno opravilo. Ne le to, za sodobnega človeka, obsedenega z zdravjem in pravili zdravega življenja, sta postala nezdrava prehrana in motnje hranjenja prava mora. • Kako pa deluje motivacija za hrano? Prvi raziskovalci so potrdili domnevo, da deluje krčenje praznega želodca kot signal, ki povzroča občutke lakote in nas spodbudi k hranjenju (Cannon in Washburn, 1912). • Poznejše raziskave pa so pokazale, da se občutja lakote pojavljajo tudi, če ni želodca (npr. pri ljudeh, ki so jim operativno odstranili želodec ali vsaj velike dele želodca). Želodčne kontrakcije torej niso edino, kar nam signalizira lakoto. Pomemben dejavnik so morda receptorji za raven glukoze v krvi, ki so locirani v možganih in v jetrih (Mayer, 1955): ko zaznajo padec glukoze, sprožijo impulze, ki v centralnem živčevju spodbudijo iskanje hrane in hranjenje (glej sliko desno). Campfield in Smith (1990) sta navedla več raziskovalnih podatkov, ki govore v prid tej glukostatični teoriji lakote. Kot kaže, lahko tudi delovanje insulina (ki vpliva na nivo glukoze) vpliva na hranilno obnašanje. • Vendar kažejo raziskovalni podatki, da tudi raven glukoze morda ni najbolj ključni dejavnik lakote in hranjenja. Iniciranje glukoze npr. pogosto sploh ne vpliva na hranilno obnašanje (Pinel, 1997). Druge raziskave opozarjajo na vlogo lipidov, maščobnih kislin (lipostatična teorija, Nisbett, 1972).

24. Vloga hipotalamusa pri hranjenju • Očitno je torej, da je motivacijsko obnašanje pri hranjenju regulirano nekje v centralnem živčevju, ki sprejema signale želodčnih kontrakcij, glukoreceptorjev in liporeceptorjev, toda kje in kako? • Že pred časom (Anand in Brobeck, 1951) so ugotavljali, da ima pomembno regulativno fukcijo pri hranjenju hipotalamus. Pri tem naj bi stransko (lateralno) hipotalamično jedro spodbujalo hranjenje (ko postanemo lačni), medtem ko naj bi ga sredinsko, natančneje ventromedialno jedro hipotalamusa ustavilo (ko smo že siti). • Miši s poškodbami lateralnega jedra se ne spravijo k hrani in se lahko dobesedno sestradajo, medtem ko miši s poškodbami ventromedialnega jedra ne nehajo jesti in se dobesedno prenažirajo (glej sliko desno). • Čeprav ima hipotalamus nedvomno določeno vlogo pri regulaciji hranjenja, pa ga ne moremo označiti le za center lakote in sitosti, saj ima poleg tega še mnogo drugih funkcij. In verjetno je, da so pri regulaciji hranjenja v pomembne tudi druge možganske strukture. Žival s poškodovanim ventromedialnim jedrom hipotalamusa.

25. Zunanji dejavniki hranjenja • Na hranjenje ne vplivajo samo notranji regulatorji, temveč tudi zunanji dejavniki. • Teorija pozitivnih spodbud (Rolls in Rolls, 1982) poudarja vlogo zunanjih spodbud (okus, vonj, prejšnje izkušnje, družba) pri hranjenju. • Vsi vemo, da lahko postanemo lačni, ko zavohamo izbrano hrano. Sladkarije bi jedli do onemoglosti, čeprav za to ni prav nobene fiziološke potrebe. V družbi pogosto pojemo bistveno več, kot bi jedli sami in kot nam narekuje dejanska lakota.

26. Dolgoročna regulacija hranjenja (I) • Doslej smo se ukvarjali z neposredno regulacijo hranjenja, kaj pa dolgoročna regulacija? • Kaj vpliva na to, kako uravnavamo svojo telesno težo, kar postaja ena največjih skrbi prebivalcev sodobnega razvitega sveta? • Zakaj se nekateri redijo, čeprav ne jedo veliko in drugi ne pridobivajo teže, čeprav precej pojedo? • Genetski, dedni faktorji gotovo vplivajo na telesno težo, a kako? • Po nekaterih avtorjih se kratkoročna regulacija hranjenja dolgoročno uravnava tako, da ne preseže genetsko postavljene točke, na katero je naravnana telesna teža. To je teorija uravnavanja na postavljeno točko (set point theory), ki sta jo formulirala Keesey in Corbett (1983). • Po tej teoriji energija najprej upade do točke, ko se sproži hranilno obnašanje. Nato energija, pridobljena s hrano, naraste, začne ponovno upadati in spet se pojavi hranilno obnašanje (slika 62).

27. Pritisk vode je analogen spodbudni vrednosti hrane Količina vode v sodu je analogna količini prejete energije Doliv vode je analogen količini hrane Nivo vode je analogen količini maščob Količina odtoka iz soda je analogna porabljeni energij Teža, s katero pritiska sod, je analogna organksim varnostnim signalom Dolgoročna regulacija hranjenja (II) • S to teorijo pa se številna dejstva ne ujemajo. Vsekakor ne razloži vpliva psiholoških dejavnikov na hranjenje. Ne razloži npr. tega, da diabetiki veliko jedo, kljub temu, da imajo visok nivo glukoze, torej energije. Po tej teoriji bi se morala teža ljudi, ki opravijo shujševalno dieto, poravnati na začetno težo, ki so jo imeli, preden so se začeli debeliti. Toda njihova teža se ne ustali na tej točki, temveč na teži, ki so jo imeli, preden so začeli z dieto. Zato se nekateri raziskovalci bolj ogrevajo za nekoliko drugačno teorijo, teorijo naravnavanja (settling point theory; Pinel, 2003). Predstavljajmo si sod, ki ga na eni strani polnimo z vodo, ta pa na drugi strani odteka iz njega. Raven površine vode se v sodu giblje odvisno od tega, kako sta pritok in odtok uravnotežena. Ustali se na ravni, ko sta dotok in odtok enaka. Pretirano kalorična hrana pomeni, da se nivo dviga in tedaj se začnemo debeliti. Shujševalna dieta pomeni večji odtok kot pritok, nivo začne padati, a ko prenehamo z dieto, se spet nekoliko dvigne, dokler ne doseže ravni pred začetkom diete.

28. Hranjenje je tesno povezano z zdravjem. Zdravo prehranjevanje je že nekaj časa prava znanost, ki vključuje čedalje večji odstotek ljudi v razvitem svetu. Na drugi strani trpi lakoto na stotine milijonov ljudi v nerazvitem svetu, ki lahko o problemu nezdrave in preveč kalorične hrane le sanjajo. Med motnjami hranjenja je verjetno najbolj nevarna anoreksija (anorexia nervosa), za katero je značilno ekscesno hujšanje s kritičnim izgubljanjem telesne teže, povezano z iracionalnim strahom pred debelostjo (anorektična oseba je često obsedena z mislijo, da mora še shujšati, čeprav je že popoln okostnjak). Njej sledi bulimija (bulimia nervosa) s cikličnim menjavanjem prenajedanja in namerno izzvanega čiščenja (bruhanje, jemanje laksativov). Tretja je prenajedanje z nenadzorovanim jemanjem hrane in hitrim pridobivanjem telesne teže. Anoreksija se najpogosteje pojavlja v obdobju adolescence, prizadene pa večinoma dekleta (kar desetkrat pogosteje kot moške) in približno pri polovici primerov anoreksije se pojavlja tudi bulimija. Anoreksija je posledica delovanja številnih vzrokov (glej sliko), kar pojasnjuje njeno trdovratnost in težavno zdravljenje. Kot vidimo iz slike, so med ključnimi dejavniki anoreksije tako biološke kot psihološke značilnosti. Motnje hranjenja

29. Vsi pomembni raziskovalci motivacije imajo spolnost za enega izmed najpomembnejših motivov. Z evolucijskega vidika je spolnost še posebno pomembna, saj neposredo zadeva širjenje genov, kar je po sodobnem znanstvenem rezumevanju najpomembnejše gibalo žive narave in evolucije. Spolnost in spolno obnašanje je zato močno odvisno od delovanja genov, hormonov n nevrotransmiterjev. Tudi psihologija je krepko zaznamovala naše znanstveno poznavanje spolnosti. Sigmund Freud je morda najbolj vplival na to, da so se pogledi na spolnost in njen psihološki pomen v naši dobi tako spremenili. Poznejši raziskovalci, kot Kinsey, Masters, Virginia Johnson, so prav tako veliko prispevali k boljšemu poznavanju spolnega obnašanja in doživljanja spolnosti. Kljub temu se še vedno srečujemo s presenetljivimi razhajanji med raziskovalci. Medtem ko nekateri opozarjajo, da ima približno dve tretjini poročenih moških in ena tretjina žensk v ZDA zunajzakonske odnose (Brothers, 1990, cit. po Myers, 1999), kažejo novejše in zanesljivejše študije, da je partnerska zvestoba še vedno močno prevladujoč način spolnih stikov. Okrog 90 odstotkov poročenih moških (in še več žensk) navaja v anonimnih anketah, da so imeli v svojem zakonu spolne odnose le z zakonskim partnerjem, okrog 95 odstotkov in več pa navaja, da so bili zvesti v zadnjem letu zakona. Okrog 91 odstotkov odraslih Američanov tudi ne odobrava zunajzakonskih odnosov (Smith, 1994, cit. po Myers, 1999). Spolnost

30. Spolni tip, vloga in shema • Spolnost za človeka nima le biološkega, temveč tudi izjemen psihološki pomen. V teku razvoja namreč oblikujemo svojo spolno identiteto, spolno vlogi in spolno shemo, nekako od desetega leta dalje pa se oblikuje naša spolna usmerjenost. • Spolno identiteto, spolne vloge in spolne sheme začnemo oblikovati razmeroma zgodaj: otroci se že v tretjem, četrtem letu zavedajo razlik med spoloma in spolnimi vlogami. • Spolne vloge in sheme (kognitivne predstave o sebi kot spolnem bitju) so dolgo časa označevali enodimenzionalno, kot razliko vzdolž dimenzije maskulinost – femininost. • Pred nekaj desetletji pa so psihologi opozorili, da so spolne sheme bolj zapletene, tako da je bolje govoriti o dveh dimenzijah: nizka nasproti visoki maskulinosti in nizka nasproti visoki femininosti. Kot je ugotovila Sandra Bem (1974) obstajata namreč ne le dva, temveč kar štirje tipi spolne sheme (preglednica). Osebe z visoko femininostjo in nizko maskulinostjo lahko označimo kot feminine, osebe z nizko femininostjo in visoko maskulinostjo pa kot maskuline. Toda tu so še osebe, ki imajo značilnosti tako visoke maskulinosti kot visoke femininosti, znajo biti npr. krute in nežne. Ta tip spolne sheme so imenovali tip psihološke androginije, ali kratko kar androgini tip. Za četrti, nediferencirani tip je značilna nizka maskulinost in nizka femininost in ta tip je nekoliko manj pogost.

31. Spolno odzivanje moških in žensk faza začetnega vzburjenja, faza platoja, faza orgazma in faza razrešitve (resolucije) Psihofiziologija spolnosti Ciklus spolnega odzivanja pri moških in ženskah. Vrednosti od 0 do 3 predstavljajo intenzivnost odziva (2 predstavlja plato, 3 vrhunec orgazma).

32. Razlike v spolnem odzivanju • Med obema spoloma se pojavljajo tudi značilne razlike v spolnem odzivanju. • Pri moških se pojavi v teku spolnega odnosa en orgazem, pri ženskah jih je lahko več. • Vendar je pri moških ob izločitvi semena po pravilu orgazem vedno prisoten, medtem ko pri ženskah dovolj pogosto izostane kljub temu, da dosežejo plato. • Vzburjenje pri moških običajno bistveno prej upade kot pri ženskah. • Upad je pri ženskah tudi močnejši po orgazmu, kot če ni bilo orgazma. • Po spolnem združenju nastopi refrakcijsko obdobje, ki je pri moških bistveno daljše kot pri ženskah. V tem obdobju se ne more pojaviti naslednji orgazem. • Če ni ustrezne začetne spolne vzburjenosti (predigra), se večkrat zgodi, da nastopi orgazem pri moških prej kot pri ženskah. • Pri ponovljenem spolnem aktu so ponovni orgazmi pri moških po pravilu manj intenzivni, pri ženskah pa to ni nujno, pogosto so celo intenzivnejši. • Pač pa ne kaže, da bi se pojavljale bistvene razlike v samem doživljanju orgazma. Strokovnjaki, ki so analizirali opise orgazma pri večjem številu moških in žensk, niso mogli ločiti, ali izvirajo opisi od moškega ali od ženske (Vance & Wagner, 1976, cit. po Myers, 1998).

33. Še o razlikah med spoloma • Med odraslimi navajajo moški več spolnih odnosov, več pripravljenosti imeti spolni odnos s popolnoma neznano osebo, toda v manjši meri navajajo čustveno navezanost v zvezi s prvim spolnim odnosom (glej diagram). • V vseh kulturah moški pogosteje prevzemajo iniciativo v spolni aktivnosti, moški prav tako v večji meri sprejemajo in odobravajo priložnostni seks. • Moški poročajo, da pogosteje masturbirajo. • Moški veliko pogosteje prebirajo porno literaturo, ženske pa veliko pogosteje romantično literaturo. Moški samozavestneje kažejo spolno zanimanje in prej kot ženske razlagajo obnašanje druge osebe kot tiho privolitev. • To lahko povežemo z dejstvom, da moški veliko pogosteje spolno nadlegujejo in da seveda veliko pogosteje izvršijo posilstvo. • Zanimivo je, da najdemo podobne razlike med moškimi in ženskami tudi pri homoseksualno usmerjenih osebah. Nekaj razlik med moškimi in ženskimi v spolnem obnašanju: stolpci kažejo odstotni delež pri moških in pri ženskah za naslednje podatke: 1 – obiskovanje pornoteke, 2 – odobravanje seksa, če se partnerja spolno privlačita, tudi če se še ne poznato dolgo, 3 – čustvena navezanost kot razlog za prvi spolni odnos, 4 – spolni odnos enkrat ali več na dan, 5 – pripravljenost imeti spolni odnos z neznancem, če ta izrazi interes.

34. Evolucijska psihologija spolnosti • Človekovo spolno obnašanje je pod močnim vplivom psiholoških dejavnikov. Spolna privlačnost je močna spodbuda spolnega obnašanja. • Raziskave kažejo, da imajo moški in ženske različne predstave o telesni spolni privlačnosti, drugačno pa je pri obeh spolih tudi obnašanje, ki se usmerja v iskanje spolnega partnerja. • Tako moškim kot ženskam se zdi partner privlačnejši, če je mlajši, sposoben in višjega socioekonomskega ranga. • A raziskave potrjujejo, da moške v primerjavi z ženskami bolj privlačijo mlade in zdrave partnerice, ženske pa v primerjavi z moškimi bolj privlačijo sposobnejši in premožnejši partnerji. • Kot zatrjujejo evolucijski psihologi, utegne biti ta razlika posledica evolucijsko stabilnih strategij enega in drugega spola. • Za moške je z evolucijskega vidika (torej za širjenje njihovih genov) posebno pomembno to, da imajo čim mlajšo partnerko, s katero bodo lahko imeli čim več otrok, medtem ko je za ženske relativno pomembnejše, da bo njihov partner sposoben poskrbeti za otroke. • Evolucijski mehanizmi so verjetno tudi v ozadju razlik v promiskuitetnem obnašanju, ki je v vseh kulturah bistveno bolj značilno za moške. Moški imajo več zunajpartnerskih spolnih zvez kot ženske. To je z evolucijskega vidika razumljivo: pri ženskah je edina, toda stoodstotno zanesljiva možnost investiranja lastnih genov otrok, ki ga same rodijo, pri tem pa jim običajno zadošča en sam ali pa le manjše število partnerjev. Pri moških je drugače, saj lahko svoje otroke zaplodijo pri velikem številu partneric (in še pri tem ni stoodstotne zanesljivosti, da je otrok res njihov).

35. Drugi psihološki vidiki spolnosti • Tako moški kot ženske pogosto reagirajo na erotično in na pornografsko gradivo s spolnim vzburjenjem. Morda je za koga presenetljivo, da je odzivnost pri ženskah komaj kaj šibkejša kot pri moških (Stockton & Murnen, 1992, cit. po Myers, 1998). • Podobno vzburjevalno vlogo imata spomin in domišljija. Spolne fantazije žensk so bolj romantične, moških bolj neposredno telesne in v celoti pogostejše. • Povsem napačno je misliti, da je spolna domišljija znak psihičnih problemov. Raziskave kažejo prej na to, da imajo več spolne domišljije osebe, ki so psihično bolj zdrave in tiste, ki so spolno aktivnejše. • Pripomba, da so možgani naš glavni spolni organ, zato ni od muh. • Osebe, ki so utrpele poškodbe hrbtenjače in zato nimajo spolnih senzacij, lahko kljub temu čutijo spolno poželenje (Willmuth, 1987, cit. po Myers, 1998). • Zanimivo je, da se genitalno vzburjenje po pravilu pojavlja pri vseh tipih sanj, tudi pri tistih, ki nimajo spolne vsebine. Toda pri skoraj vseh moških in približno 40 odstotkih žensk se kdaj pojavijo »mokre sanje« s seksualno vsebino, ki povzročijo orgazem.

36. Spolna privlačnost • Zanimivo je tudi, da se do neke mere spreminjajo predstave o idealu spolne privlačnosti. Te predstave niso enake v vseh kulturah in celo znotraj določene kulture se spreminjajo. • V sodobni zahodni kulturi se zdi ideal spolno privlačne ženske drugačen kot je bil v starem ali srednjem veku. • Polinezijski ideal spolne privlačnosti je definitivno korpulentnejši od evropskega ali severnoameriškega. • In kot kaže, so se ti ideali v določeni meri spremenili celo v relativno kratkem obdobju zadnjih 50 let. Na polovici 20. stoletja je bil ideal moške spolne privlačnosti macho tip, ideal ženske spolne privlačnosti pa seks bomba. • Toda v zadnjih desetletjih se je situacija spremenila (glej diagram na sliki 65). Ženskam je že nekaj časa bolj všeč androgini in celo feminini tip moškega (bolj kot maskulini in nediferencirani), medtem kot sta moškim najbolj všeč feminini in androgini tip ženske. Ta sprememba se zelo očitno vidi v svetu filmskih zvezd: androgini tip zvezde ali zvezdnika je danes bistveno pogostejši kot je bil pred 50 leti.

37. Motnje spolnosti • Do spolnih problemov in težav prihaja v vseh fazah spolnega delovanja, v fazi poželenja, v fazi vzburjenja, pri orgazmu… • Med pogostejšimi težavami so prezgodnja ejakulacija in impotentnost v obliki umanjkanja erekcije pri moških, pri ženskah pa spolna hladnost, pomanjkanje poželenja in motnje (nepojavljanje) orgazma. • Nekdanja mnenja, npr. psihoanalitikov, da so spolne težave te vrste posledica psihičnih ali osebnostnih motenj, niso nikoli bila utemeljena, sploh pa jih niso potrdile raziskave. • Zgodnja ejakulacija je npr. pogostejša po daljši spolni vzdržnosti, kar se ujema z razlago, da gre pač za nižji prag za orgazem potrebnega spolnega vzburjenja. • Ne pri moških ne pri ženskah s spolnimi težavami niso raziskovalci našli nobenih psihičnih posebnosti, po katerih bi se razlikovali od tistih, ki teh težav nimajo. • Raziskave potrjujejo, da tradicionalne psihoterapije, ki tretirajo spolne težave kot motnje ali disfunkcije, nimajo uspeha, da pa je te težave skoraj stoodstotno mogoče odpraviti s preprostimi vedenjskimi tehnikami (Myers, 1998). • Mnoge težave in motnje v spolnem obnašanju torej nimajo nobenega specifičnega psihološkega ozadja in niso povezane z nobeno obliko psihične ali osebnostne motenosti.

38. Spolna usmerjenost • Spolna usmerjenost se pojavlja kot heteroseksualnost, homoseksualnost in biseksualnost. Do nedavnega so na splošno ocenjevali, da je odstotek izključne homoseksualnosti v Evropi in ZDA okrog 10 odstotkov. Novejše anonimne študije nacionalnih podatkov pa kažejo bistveno manjši odstotek in sicer okrog 3 do 4 odstotke izključno homoseksualnih moških in 1 odstotek izključno homoseksualnih žensk (Laumann in sod., 1994; Ameriški nacionalni center za zdravstveno statistiko, 1991; Rogers & Turner, 1991; vsi cit. po Myers, 1998). Ti odstotki veljajo za pravo spolno usmerjenost, ne pa za priložnostno homoseksualno obnašanje. In kdaj v svojem življenju prvič zaznamo svojo spolno usmerjenost? Pri veliki večini ljudi se to zgodi med puberteto ali kmalu po njej, toda šele okrog dvajsetega leta se večina definitivno zave svoje homoseksualnosti. Pred tem, v dobi otroštva raziskovalci niso našli bistvenih razlik med homoseksualnimi in heteroseksualnimi osebami v spolnih preferencah (Bailey & Zucker, cit. po Myers, 1998). V različnih kulturah odnos do homoseksualnosti ni enak, a za vse znane kulture velja dvoje: da so v pretežni meri heteroseksualne in da se v njih pojavlja tudi homoseksualnost. Prevladujoči položaj heteroseksualnosti v družbi je verjetno vsaj delno »sokriv« za višji odstotek nevroticizma pri homoseksualnih osebah in za to, da imajo več problemov s svojo spolno usmerjenostjo in jo pogosteje skušajo spremeniti (kar pa je težko in s psihološkega vidika najbrž tudi ni priporočljivo).

39. Vzroki spolne usmerjenosti • Med danes najbolj raziskovanimi je vprašanje, kaj povzroča razlike v spolni usmerjenosti. Raziskave so ovrgle številne do nedavnega razširjene teorije, da je homoseksualnost lahko posledica psihičnih travm v zgodnjem otroštvu, vzgoje, materinskega razvajanja, očetovega zanemarjanja, spolnih zlorab in podobega. Raziskave so npr. pokazale, da otroci homoseksualnih staršev v veliki večini sami niso homoseksualni. Vzroki za homoseksualno spolno usmerjenost so torej nekje drugje. • Novejše raziskave kažejo, da jih moramo iskati na biološki strani, predvsem v genetskem, hormonskem in možganskem delovanju. LeVay (1991) je odkril med različno spolno usmerjenimi osebami razlike v velikosti tretjega intersticialnega jedra hipotalamusa, strukture, ki je, kot kaže, nekako povezana z oblikovanjem občutka spolne privlačnosti žensk (glej diagram). Velikost tretjega intersticialnega jedra hipotalamusa pri različno spolno usmerjenih osebah (LeVay, 1991). Kot pravi LeVay, homoseksualni moški preprosto nimajo možganskih celic, ki so odgovorne za to, da zaznamo žensko osebo kot spolno privlačno.

40. Genetska določenost spolne usmerjenosti • Raziskovalni izsledki potrjujejo, da je spolna usmerjenost pod znatnim vplivom genetskih dejavnikov (glej diagram). • Kot vidimo, je pri moških homoseksualcih njihov enojajčni dvojček prav tako homoseksualen kar v 52 odstotkih, pri homoseksualnih ženskah pa enojajčna dvojčica v 48 odstotkih (spomnimo se, da je običajen odstotek homoseksualnosti pri moških tja do 5 odstotkov, pri ženskah pa še manj). • Toda tudi pri dvojajčnih sorojencih je odstotek veliko večji od normalne pojavnosti homoseksualnosti. Izsledki študij dvojčkov pri homoseksualnih moških in ženskah (Bailey & Pillard, 1991, 1995 in Bailey in sod., 1993, oboje cit. po Myers, 1998).

41. Kdaj se pojavi spolna usmerjenost? • Biološko: hormonski procesi v prenatalnem obdobju • Raziskovalci domnevajo, da je skupno prenatalno okolje (ki ga imajo tudi dvojajčni dvojčki) nekako povezano z razvojem homoseksualnosti. Raziskave so pokazale, da je lahko za razvoj moške homoseksualnosti kritična izpostavljenost hormonskim nivojem med drugim in petim mesecem nosečnosti in sicer nivojem, ki so sicer značilni za ženske fetuse – predvsem nižji nivo androgenov (Myers, 1998). Geni in izpostavljenost atipičnemu prenatalnemu hormonskemu delovanju so torej lahko dejavniki, ki vplivajo na razvoj in delovanje možganskih struktur, ki so povezane s spolno usmerjenostjo. • Biološko ozadje spolne usmerjenosti potrjuje tudi podatek, da so med heteroseksualnimi in homoseksualnimi moškimi našli razlike v vzorcu prstnih odtisov (Kimura, 1999) in v dolžini prstov (Lippa, 2002; Manning in sod., 2002). Razmerje med dolžino kazalca in prstanca naj bi bil označevalec izpostavljenosti androgenom med nosečnostjo in to razmerje je pri moških homoseksualcih podobno kot pri ženskah in se razlikuje od razmerja pri heteroseksualnih moških, ki imajo nižji indeks (pri njih je prstanec daljši). • Vendar so te razlike indikator spolne usmerjenosti predvsem pri moških, niso pa zanesljive pri ženskah. • Psihološko: zanesljivo šele v adolescenci (jasno zavedanje spolne usmerjenosti)

42. Storilnost • Pomen uspešnosti v življenju • Težnja po dosežkih, storilnostni motiv ne zadovoljuje nobenih fizičnih potreb (razen posredno, npr. pri športnih dosežkih). Njeno zadovoljevanje NI homeostatično. Ko nekaj dosežemo, nas to pogosto ne zadovolji. Milijonar želi še več denarja, politik želi še več moči, filmska zvezda želi biti še bolj popularna, rekorder želi nove rekorde. • Definicija: storilnost je relativno stabilna dispozicija, da težimo k dosežkom in uspešnosti in smo pri tem vztrajni. • Pionirske študije Murraya (1938 in pozneje) s sodelavci (Atkinson, McClelland) • TAT in podobni preskusi • Analiza vsebine podanih zgodb daje podatke o storilnosti (“storilnostne teme”) Prizor, ki lahko spodbuja opise, v katerih se pokažejo razlike med osebami glede na stopnjo njihove storilnostne motivacije. Storilnostna motivacija se npr. pokaže v zgodbah, ki govorijo o veliki zavzetosti za doseganje pomembnih dosežkov, o ponosu nad takšnimi dosežki, o trdem in vztrajnem delu in podobno.

43. Upanje v uspeh in strah pred neuspehom • Storilnost je močan motiv, ki se pojavi že zgodaj. Že otroci so veseli svojih dosežkov. V šolski dobi začne stopati ta motiv vse bolj v ospredje in pri odraslih ostaja med najpomembnejšimi motivi. • Pri oblikovanju naših storilnostnih teženj so pomembne tako izkušnje s svojimi lastnimi dosežki kot primerjave z dosežki drugih. Prvič je pomembno to, ali doživljamo uspeh ali neuspeh pri lastnih ciljih in drugič to, ali doživljamo sebe kot uspešne ali manj uspešne od drugih. • Po Atkinsonu (1977, 1983) ima storilnostna težnja dve pomembni komponenti, željo po uspehu in strah pred neuspehom. Vsaka od teh pa je psihološki zmnožek vrednosti in verjetnosti. Pri tem sta vrednost in verjetnost navadno v obratnem sorazmerju: bolj kot je neka stvar verjetna, manj se zdi težavna in bolj kot je težavna, manj se zdi verjetna. Tako nas upanje v uspeh spodbuja k temu, da si začnemo prizadevati k nekemu dosežku, strah pred neuspehom pa nas od tega odvrača. Upanje v uspeh je tem večje, čim bolj se nam zdi uspeh verjeten in vreden, pa tudi strah pred neuspehom je tem večji, čim bolj se nam zdi neuspeh verjeten in vreden. Končni izid enaga in drugega je storilnostna motivacija,

44. Storilnostna motivacija v življenju • Katere od petih sestavljank bi se raje lotili, tiste, ki jo reši v povprečju 10, 30, 50, 70 ali 90 odstotkov ljudi? • Osebe z nizko storilnostno motivacijo najraje izbirajo lahke naloge, kjer je neuspeh malo manj verjeten, ali pa zelo težke, kjer je neuspeh tako verjeten, da ni sramoten. • Osebe z visoko storilnostno motivacijo pa izbirajo srednje težke naloge, kjer lahko uspeh pripišejo svoji sposobnosti, spretnosti in vztrajnosti. Teh oseb težave navadno ne odvrnejo, one zlepa ne odnehajo, dokler ne dosežejo cilja. • Osebe z višjo storilnostno motivacijo so tudi dejansko uspešnejše: raziskave kažejo, da so ljudje, ki so v življenju več dosegli, že relativno zgodaj kazali več ambicij, energije in vztrajnosti (Myers, 1998). Zlasti vrhunski ustvarjalci (tako znanstveniki kot umetniki), uspešni politični voditelji in uspešni športniki so se izkazali z veliko, često prav fanatično zavzetostjo, trdo disciplino in samokontrolo in veliko vestnostjo in vztrajnostjo. • Med motivacijskimi značilnostmi storilnostnega motiva je treba poudariti tesno povezanost z notranjo, intrinzično motivacijo (Deci & Ryan, 1985, 2000). Če se potegujemo za neko stvar zaradi nje same, ne pa zaradi zunanjih spodbud, lahko naša motivacija doseže izjemno visoko stopnjo. • Dalje, storilnost je tesno povezana tudi s samoučinkovitostjo, s prepričanjem, da smo sposobni opraviti zastavljene naloge (Bandura, 1977, 1982, 1989). • Kot vse kaže, pa se visoka storilnostna motivacija značilno povezuje tudi z nekaterimi pomembnimi osebnostnimi lastnostmi, med katerimi izstopajo vestnost, dominantnost (zmožnost uveljavljanja lastne volje in ambicij), samodisciplina in emocionalna stabilnost. • Prav nič čudno seveda ni, da je storilnostna motivacija povezana s šolsko, študijsko in poklicno uspešnostjo, še manj pa nas potemtakem preseneča, da je v pozitivni korelaciji s pozitivno samopodobo in samospoštovanjem.

45. 1. Je za vas pomembneje uživati udobje kot biti v ospredju? (obratno) 2. Ste zadovoljni če niste pri svojem delu boljši od večine drugih? (obratno) 3. Vam je všeč, če naredite izboljšave pri delovanju organizacije, ki ji pripadate? 4. Si vzamete čas da oblikujete ljudi, ki bi lahko bili koristni za vas v vaši karieri? 5. Postanete nemirni in nejevoljni če imate občutek, da zapravljate čas? 6. Ste vedno trdo delali, za to da bi bili najboljši med svojimi (v šoli, poklicu, delovni organizaciji)? 7. Raje delate s prijetnim, a nesposobnim partnerjem, kot s težavnim, a zelo sposobnim? (obratno) 8. Radi vnaprej načrtujete pri svojem poslu ali karieri? 9. Je za vas pomembno uspeti v življenju? 10. Ste ambiciozen človek? 11. Se raje učite ob uspehih drugih kot si prizadevate za svoj uspeh? (obratno) 12. Bi opisali samega sebe kot lenega? (obratno) 13. Vam pogosto mine dan, ne da bi kaj pametnega storili? (obratno) 14. Jemljete življenje kot pač pride, ne da bi veliko planirali? (obratno) Merjenje storilnostne motivacije Katere od petih sestavljank bi se raje lotili, tiste, ki jo reši v povprečju 10, 30, 50, 70 ali 90 odstotkov ljudi? Osebe z nizko storilnostno motivacijo najraje izbirajo lahke naloge, kjer je neuspeh malo manj verjeten, ali pa zelo težke, kjer je neuspeh tako verjeten, da ni sramoten. Osebe z visoko storilnostno motivacijo pa izbirajo srednje težke naloge, kjer lahko uspeh pripišejo svoji sposobnosti, spretnosti in vztrajnosti. Teh oseb težave navadno ne odvrnejo, one zlepa ne odnehajo, dokler ne dosežejo cilja. Vprašalniki storilnostne motivacije Npr. Rayeva lestvica storilnostne motivacije (desno) Merjenje storilnostne motivacije

46. Geni in vzgoja pri storilnostni motivaciji • Na storilnostno motivacijo do neke mere vplivajo genetski faktorji, vendar imajo tukaj odločilnejšo vlogo tudi drugi dejavniki. • Zdi se, da je posebno pomembna vzgoja, ki spodbuja in nagrajuje ambicioznost ter uspešnost in obenem ne oblikuje prevelikega strahu pred neuspehom. Pomembnost vzgojnih vplivov nekako potrjuje že dolgo časa znano dejstvo, da je med nadpovprečno uspešnimi ljudmi nesorazmerno velik odstotek prvorojencev. Tako najdemo bistveno več prvorojencev med laureati prestižnih univerz, med nagrajenci za dosežke, med izbranci za sezname »Kdo je kdo«, med astronavti in še marsikje. • Morda se v tej povezavi med vrstnim redom sorojencev in dosežki skriva večja pozornost in skrb staršev prvemu otroku, spodbujanje njegove iniciativnosti in odgovornosti, ker je starejši in še kaj. • Na drugi strani se pri pozneje rojenih pogosto pojavijo bolj družabne poteze, često so bolj priljubljeni kot prvorojenci in edinci, prav glede dosežkov pa se pojavlja še ena zelo zanimiva razlika. • Med geniji in ustvarjalci, ki so se zavzemali za prelomne nove ideje in povzročali velike prevrate v znanosti (npr. Kopernik, Darwin, verski reformatorji), je namreč relativno veliko pozneje rojenih. To velja tako za prevratne ideje, ki so se uveljavile, kot za manj zdrave (npr. frenologija in mesmerizem). Kot kaže so prvorojenci bolj vestni, odgovorni in spoštljivi do tradicije in norm, pozneje rojeni pa bolj nekonformni in naklonjeni novemu ter revolucionarnemu.

47. Storilnostna motivacija kot gibalo zgodovinskega napredka • Storilnostna motivacija je odigrala pomembno vlogo tudi v zgodovini. McClelland je s sodelavci (1953) opravil zgodovinske analize, ki so pokazale na jasno izražene korelacije med znaki storilnostne naravnanosti (ugotovljenimi na podlagi analize storilnostnih tem v literaturi in števila patentov) ter znaki ekonomske uspešnosti in sicer v obdobju od 1810 do 1950. • Pri tem je zanimivo, da so se znaki storilnostne naravnanosti začeli pojavljati prej kot je prišlo do ekonomskega napredka, kot da bi torej naznanjali ta napredek. To je v nasprotju z marksistično maksimo, da ekonomski napredek poraja nove ideje: v resnici je obratno. McClelland se sklicuje na znano teorijo sociologa Maxa Webra, da je protestantska miselnost s svojo storilnostjo naravnanostjo vplivala na vzgojo, ta pa na dosežke posameznikov (glej sliko 70).

48. V naši motivaciji in življenju nasploh so poleg temeljnih potreb in motivov pomembni tudi duhovni motivi. Veliko vlogo v našem življenju imajo predstave, pojmovanja in prepričanja o najpomembnejših ciljih in motivih. Ti nam pomenijo smernice, po katerih naj bi uravnavali svoje življenje in odnose z drugimi. Takšne kategorije življenjskih vodil imenujemo vrednote. Vrednote zavzemajo torej sam vrhunec naših motivov. Opredelimo jih lahko kot posplošena in relativno trajna pojmovanja o ciljih in pojavih, ki jih visoko cenimo, ki se nanašajo na široke kategorije podrejenih objektov in odnosov in ki usmerjajo naše interese in naše vedenje kot življenjska vodila (Musek, 2000). Podobno jih definirata Schwartz in Bilsky (1987), namreč kot (a) pojmovanja ali prepričanja o (b) zaželenih končnih stanjih ali vedenjih, ki (c) presegajo specifične situacije, (d) usmerjajo in vodijo izbiro ali pa oceno ravnanj in pojavov in (e) so urejena glede na relativno pomembnost in jih (f) ocenjujemo kot vodila v našem življenju. Po Murrayu in Kluckhohnu (1953) in Rokeachu (1973) lahko vrednote razdelimo na terminalne in instrumentalne: prve pomenijo začelena končna stanja (npr. svoboda, nacionalna enakopravnost, lepota, zveličanje), druge pa predstave o vedenju, ki omogoča doseganje zaželenega (npr. poštenost, pogum). Vrednote

49. Že antični misleci so razmišljali o njih. Vsaj od Platona dalje je govor o trojici antičnih vrednot: resnično, lepo, dobro (verum, pulchrum, bonum). Krščanska misel je tej trojici dodala vrhunske krščanske vrednote, vero, upanje in ljubezen. Novejši raziskovalci vrednot (med njimi znani slovenski filozof France Veber, 1924) so še razširili ta seznam (preglednica) Klasifikacije vrednot

50. Glavne psihološke kategorije vrednot • Empirične klasifikacije vrednot • Hierarhija vrednotnega prostora • Posamezne vrednote • Kategorije srednjega obsega • Kategorije velikega obsega (hedonske, potenčne, moralne, izpolnitvene) • Kategorije največjega obsega (dionizične, apolonske)