O nasilju “iz prve roke”

1. O nasilju “iz prve roke” Slavica Kožar Černelič slavica.kozar-cernelic@guest.arnes.si

2. Zakaj sem tu? • Ker sem bila žrtev nasilja • Ker mi odgovorni niso pomagali, ampak celo poskušali naprtiti krivdo • Ker želim, da se kaj takega ne bi nikomur zgodilo • Ker sem se postavila zase, pri tem pa so mi pomagali tisti, ki to znajo. HVALA! • Ker moramo vsi skupaj storiti vse, da bo ničelna toleranca do nasilja zaživela povsod

3. Zakaj spregovoriti? • Ker moramo zagovarjati ničelno toleranco do nasilja vseh vrst, zlasti in predvsem v šolah. • Ker nasilje v šolah ne nastaja, ampak se tja prenaša • Ker ni enkraten pojav, ampak se pojavlja vsepovsod in se ponavlja • Ker smo kot pedagogi še bolj odgovorni za prepoznavanje nasilja

4. Zakaj spregovoriti? • Če prikrivamo resnico, s tem gojimo in vzdržujemo slabosti tistih, ki reagirajo z nasiljem. Če prikrivamo skrivnost, smo žrtve • Ker je bolečina tako velika, da moramo nekaj storiti, da bi lahko vzdržali • Ker ne želimo več sodelovati pri zlorabah

5. Zakaj spregovoriti? • Ker ne želimo dajati mladim poraznih sporočil, da je z nasiljem mogoče doseči vse • Ker potrebujemo energijo za tisto, kar res želimo storiti • Ker “Biti osramočen pomeni biti dvojno zatiran: najprej zaradi tistega, kar se ti je zgodilo, nato pa zaradi občutka nevrednosti.

6. Zakaj še…? • Da ko pogledamo nazaj, ne obžalujemo tistega, kar smo naredili, ampak tistega, česar nismo. • Ker se sistem sam od sebe ne spreminja, ampak teži k ohranjanju • Ker prevečkrat govorimo to, kar si želijo drugi, namesto, da bi povedali resnico

7. Zakaj ne spregovorimo? • Nevednosti (ne vemo, kaj je dosegljivo in mogoče) • Omejujočih prepričanj, da ne zmoremo • Strahu (da bi se osmešili, pred nemočjo, pred kaznijo, ponižanjem..) • Zaradi občutka nevrednosti • Zaradi ponosa (ne prosimo, da ne bi izgledali šibki)