Zgodovinska definicija umetnosti – J. Levinson

1. Zgodovinska definicija umetnosti – J. Levinson • Levinsonova zgodovinska definicija umetnosti je nastala kot odziv na institucionalno teorijo umetnosti. • Tisto, kar Levinson prevzame od institucionalne teorije, je bistvena ideja, da umetniškost ni intrinzično izkazana lastnost neke stvari, temveč da je prej zadeva neke pravilne povezanosti s človekovo dejavnostjo in mislijo. • Levinson pojmuje to relacijo zgolj v okviru intence neodvisnega posameznika (ali posameznikov).

2. Ta značilnost Levinsonove teorije je v nasprotju z idejo institucionalnega okolja (sveta umetnosti), kot tistega, ki je odločilno za podeljevanje umetniškega statusa. • Poudariti je še treba, da se intenca nanaša (bodisi očitno bodisi prikrito) na zgodovino umetnosti, ne pa na slabo definiran in nejasen pojem sveta umetnosti. Temeljni pojem Levinsonove teorije je razlaga tega, kaj pomeni, imeti(obravnavati, šteti)-nekaj-za-umetnino.

3. Ta pojem prevzame v Levinsonovi teoriji tisto vlogo, ki jo ima pojem sveta umetnosti v institucionalni teoriji. • To, da je umetnost je po Levinsonu vselej nazaj pogledujoča, je dejstvo, ki ga mora upoštevati definicija umetnosti. Če to dejstvo zanemarimo, potem zgrešimo edino zadovoljujočo razlago enotnosti umetnosti skozi čas in njeno inherentno nenehno evolucijo – način, kako mora umetnost nekega časa vključevati – v nasprotju z zgolj sledenjem – tisto, kar je bilo pred njo.

4. Kaj sta za Levinsona dve glavni hibi institucionalne umetnosti? • (1) Prvi problem je implikacija institucionalne teorije, da ustvarjanje umetnosti vključuje nekakšno kulturni akt, obred oziroma ceremonial. Nekdo mora nekaj na viden način narediti, to pa mora narediti v povezavi z neko družbeno institucijo. • Levinson nasprotno meni, da lahko obstaja zasebna, izolirana umetnost, ki se konstituira kot umetnost v umetnikovem duhu na račun njega samega in potencialnih recepientov te umetnosti.

5. Institucionalna teorija zamenjuje umetnost z samozavedajočo se umetnostjo, umetnost z družbeno umeščeno umetnostjo, umetnost z deklarirano umetnostjo. • (2) Drugo hibo vidi Levinson v tem, da mora v institucionalni teoriji pojem sveta umetnosti opraviti celotno delo pri določanju načina, kako mora biti predmet predstavljen ali obravnavan, da bi bil umetnina, medtem ko pojem cenjenja oziroma vrednotenja sploh ni določen ali pa je določen v zelo splošnih okvirih.

6. Drugače rečeno, ni nam v zadostni meri povedano, kaj bi ustvarjalec moral nameravati, da bi potencialni recipienti naredili z njegovim predmetom. • Levinson je prepričan, da je ključ do ustrezne in razodevajoče definicije umetnosti podrobna določitev, za kaj je bil umetniški predemet mišljen, kakšno vrsto obravnave zahteva od recipienta.

7. Levinsonova ideja je naslednja: umetnina je stvar, ki je mišljena, da se jo obravnava kot umetnino, obravnava na katerikoli način, kakor so korektno obravnavali umetnine, ki so obstajale pred njo. Kar torej delamo, je – pravi Levinson – pojasnjevanje, kaj za predmet pomeni, da je umetnost v določenem času, s sklicevanjem na korpus pretekle umetnosti, ki ga imamo za neproblematičnega.

8. Nova umetnost je tako umetnost zaradi relacije, v kateri je s preteklo umetnostjo. Tako pridemo do pojma praumetnosti, to ni umetnost zaradi katerekoli relacije s prejšnjo umetnostjo. • Pojem umetnosti se razlikuje od drugih pojmov v tem, da se zdi, da nima vnaprej določenih meja v okviru intrinzičnih lastnosti. Za to, da bi bila neka stvar umetnost, jo mora njen ustvarjalec povezati z zakladnico umetnosti, ki obstaja v nekem času, v nasprotju s tem, da bi jo primerjal z nekim abstraktnim vzorcem zahtevanih značilnosti.

9. V tem trenutku pojem umetnosti nima vsebine, ki bi segla preko tega, kaj je umetnost bila. • Ustvarjanje umetnine je zavestno dejanje, ki vključuje pojem umetnosti. Toda kakšen pojem umetnosti lahko imajo ustvarjalci umetnin, ki živijo v različnih časih in krajih? • Zdi se, da je edina možnost, da je to pojem, ki zajema vse ali vsakršno stvar, ki je bila dosedaj umetnost.

10. Gre za konkreten pojem, ki ni ekvivalenten s kakršnimkoli abstraktnim načelom ali posplošitvijo, ki smo jo naredili na podlagi pregleda pretekle umetnosti. Če dejavnosti ustvarjalcev umetnosti ne vključujejo nikakršne reference na korpus preteklih umetnin, potem ne razumemo, v kakšnem smislu zavestno in vedoč ustvarjajo umetnost. • Od domnevnega ustvarjalca umetnine se torej zahteva nekakšna vrsta povezave med sedanjimi in preteklimi umetninami.

11. Zdi se, da obstajajo trije načini, kako je mogoče vzpostaviti tako povezavo: • (1) tako, da naredimo nekaj, kar je zunanje podobno prejšnjim umetninam. • (2) tako, da naredimo nekaj, kar je mišljeno, da nudi neke vrste zadovoljstva/užitka, ki so ga nudile tudi prejšnje umetnine. • (3) tako, da naredimo nekaj, kar je mišljeno, da se ga obravnava tako, kakor so bile obravnavane prejšnje umetnine.

12. Prva rešitev se ne zdi zadovoljiva: vsaka stvar je lahko v nekem pogledu zunanje podobna nekim prejšnjim umetninam. Drugič, umetnine v mnogih primerih ne druži podobnost. Zunanja podobnost umetninam ni niti nujna niti zadostna za to, da bi bila neka stvar umetnina. • Tudi druga rešitev ni zadovoljiva: (1) zadovoljstvo/užitek, ki izvira iz umetnosti, ni nujno edinstveno za umetnost; (2) način, kako umetnine nudijo svoja zadovoljstva/užitke, načini, kako do njih pristopamo, so tisti, ki dajejo ta zadovoljstva/užitke, ki jih označujejo kot umetnost.

13. Dalje, osredinjenje na zadovoljstva, ki izvirajo iz umetnosti, pomeni poudariti trpni način sprejemanja predmeta v dani situaciji, ne pa aktivnega. Tako nam preostane le tretja možnost. • Definicija, ki zajema doslej povedano, bi se lahko glasila takole:

14. X je umetniško delo = def. X je predmet, ki je s strani neke osebe (oseb), ki imajo nad njim lastninsko pravico, neminljivo mišljen, da se ga obravnava-kot-umetniško-delo, to je, obravnava na katerikoli način (ali načine), na katere so bile korektno obravnavane prejšnje umetnine.

15. Če v definicijo vključimo še čas, bi bila potem videti takole: • X je umetniško delo v t = def. X je predmet, za katerega je v času t res, da je s strani neke osebe (oseb), ki imajo nad njim lastninsko pravico, neminljivo mišljen, da se ga obravnava-kot-umetniško-delo, to je, obravnava na katerikoli način (ali načine), na katere so bile korektno obravnavane umetnine, ki so obstajale pred t.