Materialno pravo za delovanje SMKS

1. Materialno pravo za delovanje SMKS Gregor Maučec

2. Pojem materialnega mednarodnega kazenskega prava • materialnopravne določbe so identifikacijski znak mednarodnega kazenskega prava • materialnopravne določbe mednarodnega kazenskega prava se nanašajo na: • posamezna mednarodna kazniva dejanja (kazniva dejanja z mednarodnim elementom) • splošna načela in pravila (npr. načelo zakonitosti, splošni pojem mednarodnega kaznivega dejanja, norme o individualni kazenski odgovornosti, obliki krivde ter kazenskih sankcijah) • pravila oz. načela o krajevni veljavnosti kazenskega zakona (teritorialno, realno, aktivno in pasivno personalno, univerzalno)

3. Materialnopravne določbe Rimskega statuta MKS • sprejet na diplomatski konferenci v Rimu 17. julija 1998, veljati je začel 1. julija 2002, trenutno ima 114 držav pogodbenic • določbe splošnega dela mednarodnega kazenskega prava: • 3. del Rimskega statuta • 7. del Rimskega statuta • 2. del (členi 5 do 8)

4. Načelo zakonitosti • nullum crimen, nulla poena sine lege certa praevia (22., 23. in 24. člen): • znaki kaznivega dejanja morajo biti jasni (ozka interpretacija in prepoved njihovega širjenja z analogijo), • uporaba načela in dubio pro reo, • prepoved retroaktivnosti, • uporaba milejšega pravnega predpisa v primeru spremembe prava pred pravnomočnostjo sodbe

5. Individualna kazenska odgovornost • splošna krivdna sposobnost: vse materialnopravne določbe splošnega dela Rimskega statuta temeljijo na osebni kazenski odgovornosti in kaznivosti posameznika MKS je pristojno samo za fizične osebe, ki so bile ob domnevni izvršitvi kaznivega dejanja starejše od 18 let (1. odst. 25. člena in 26. člen) • Mednarodna skupnost v Rimski statut MKS ni vključila fikcije kazenske odgovornosti pravnih oseb za najhujša kazniva dejanja

6. Kaznivost udeležbenih oblik (3. odst. 25. člen) • storilstvo v ožjem smislu • vse sostoritvene udeležbe • ukaz izvršitve, spodbujanje in napeljevanje k izvršitvi kaznivega dejanja; (psihična) pomoč z namenom olajšanja, podpore ali druge oblike pomoči pri izvršitvi kaznivega dejanja; sodelovanje v skupini, ki zagreši kaznivo dejanje; javno in neposredno ščuvanje h genocidu • poskus izvršitve kaznivega dejanja

7. Nerelevantnost uradnega položaja storilca • uradni položaj storilca kaznivega dejanja (šef države ali vlade, član vlade ali parlamenta, izvoljeni predstavnik ali vladni uradnik) ne more biti razlog za oprostitev njegove kazenske odgovornosti niti za omilitev kazni (1. odst. 27. člen) • imunitete in druga posebna pravila postopka, vezana na uradni položaj določene osebe v ničemer ne ovirajo ali omejujejo jurisdikcije MKS nad tako osebo (2. odst. 27. člen)

8. Odgovornost oz. garantna dolžnost poveljnikov in drugih nadrejenih • odgovornostjo vojaških poveljnikov: zanjo zadošča že nezavedna malomarnost • odgovornostjo nadrejenih v drugih (nevojaških) javnopravno hierarhično urejenih sistemih: zanjo se zahteva zavedna malomarnost ( primerjaj točki a) in b) 28. člena)

9. Psihični element kaznivega dejanja (mens rea) • mens rea: subjektivni krivdni odnos storilca do kaznivega dejanja • naklep kot temeljna oblika krivde (30. člen): objektivni znaki kaznivega dejanja morajo biti uresničeni naklepno in z vednostjo (klasična definicija voljne in zavestne sestavine naklepa) • v nekaterih primerih za obstoj kazenske odgovornosti zadošča že malomarnost (npr. 28. člen)

10. Izključitev kazenske odgovornosti • Razlogiso navedeni v 31., 32. in 33. členu: • neprištevnost storilca v času izvršitve kaznivega dejanja (Rimski statut priznava institut actio libera in causa) • silobran in skrajna sila • drug razlog, če le-ta izvira iz uporabnega prava, opredeljenega v 21. členu • dejanska ali pravna zmota, če zanika psihični element kaznivega dejanja • zmota podrejenih glede ukazov nadrejenih

11. Nezastarljivost kaznivih dejanj po Rimskem statutu • 29. člen nedvoumno izključuje zastarljivost kaznivih dejanj v pristojnosti MKS

12. Stvarna pristojnost (ratione materiae) MKS • 5. člen - pristojnost MKS je omejena na najtežja (mednarodna) hudodelstva, ki zadevajo mednarodno skupnost kot celoto: • genocid • hudodelstva zoper človečnost • vojna hudodelstva • agresija • Rimski statut izrecno ne postavlja nobene formalne hierarhije med štirimi kategorijami mednarodnih hudodelstev

13. Genocid • Besedo “genocid” je leta 1944 skoval Raphael Lemkin (prvič se pojavi v njegovi knjigi o nacističnih zločinih v okupirani Evropi) • Leta 1945 termin “genocid” začnejo uporabljati tožilci (ne pa tudi sodniki) Mednarodnega vojaškega sodišča v Nürnbergu • Leta 1946 GS ZN (z Resolucijo št. 96 (I)) razglasi genocid za mednarodno hudodelstvo (v mednarodni skupnosti je tedaj prevladovala težnja po definiranju genocida kot posebnega hudodelstva, ločenega od hudodelstev proti človečnosti) • 9. decembra 1948 GS ZN sprejme Konvencijo o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida (veljati začela leta 1950) • danes splošno sprejeto stališče, da genocid predstavlja najtežjo obliko hudodelstva zoper človečnost (MKSR ga v večih zadevah imenuje “zločin vseh zločinov”)

14. Definiran v 6. členu Rimskega statuta - določba je kopija 2. člena Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida: obdržanje 50 let starega besedila (kljub mnogim kritikam v zvezi z njegovo restriktivnostjo) je prepričljiv dokaz, da 6. člen Rimskega statuta predstavlja kodifikacijo norme mednarodnega običajnega prava • Genocid vključuje 5 specifičnih dejanj (seznam je izčrpen!), storjenih z namenom v celoti ali delno uničiti določeno narodnostno, etnično, rasno ali versko skupino: • pobijanje pripadnikov take skupine • povzročanje hudih telesnih ali duševnih poškodb pripadnikom take skupine (npr. posilstvo, mučenje, spolno nasilje, nečloveško ali poniževalno ravnanje ipd.) • naklepno izpostavljanje takšne skupine življenjskim razmeram, ki naj privedejo do njenega popolnega ali delnega fizičnega uničenja (npr. prisilni pohodi armenske manjšine v Turčiji leta 1915) • preprečevanje rojstev v skupini • prisilno preseljevanje otrok ene skupine v drugo skupino

15. dolus specialis ali “poseben genocidni naklep”: najpomembnejši definirajoči element hudodelstva genocida – ob pomanjkanju tega psihičnega elementa kaznivega dejanja ni mogoče govoriti o genocidu, ampak kvečjemu o hudodelstvu zoper človečnost ali o vojnem hudodelstvu • “posebni namen” kot psihični element genocida sestoji iz večih komponent: • Uničiti skupino – tri vrste uničenja: fizično, biološko in kulturno: kulturni genocid (npr. ukinitev uporabe nacionalnih jezikov) ni bil vključen v definicijo, vsebovano v Konvenciji o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida; sodobno mednarodno in nacionalno kazensko pravo se razvija v smeri priznavanja tudi kulturnega genocida • V celoti ali delno – kvantitativna dimenzija definicije: velikost uničene skupine mora biti znatna; kjer je uničen le del skupine, mora ta del predstavljati znatni ali pomembni del; namen ubiti le manjše število pripadnikov določene skupine ne more biti genocid; za ugotavljanje obstoja genocida ne obstaja noben natančno določen številčni prag dejanskih žrtev; pomemben je storilčev namen uničiti veliko število pripadnikov skupine; število žrtev je pomembno za dokazovanje genocidnega namena storilca • Uničenje mora biti usmerjeno k eni izmed štirih skupin, naštetih v definiciji (nacionalni, etnični, rasni ali verski); politične in družbene ali druge skupine niso vključene (MKSR je ta tekst široko interpretiralo v smislu, da se nanaša na vse “trajne in stabilne” skupine) • Druga dejanja preganjanja, usmerjena proti etničnim manjšinam (poled izrecno naštetih) ne predstavljajo genocida (npr. “etnično čiščenje” se ne more preganjati kot genocid, lahko pa se preganja kot hudodelstvo proti človečnosti)

16. Hudodelstva zoper človečnost(7. člen) • Pojem je nastal v kontekstu t. i. Martensove klavzule (najdemo jo v preambuli II. Haaške konvencije o zakonih in običajih vojne na kopnem iz leta 1899), ki predpisuje, da so v primerih, ki jih ne ureja mednarodno pogodbeno pravo, prebivalstvo in vojaki zaščiteni v skladu z načeli mednarodnega prava, ki so rezultat običajev, veljavnih med civiliziranimi narodi, zakonov človečnosti in zahtev javne vesti • katerokoli od naštetih 11 kaznivih dejanj, če so ta sestavni del velikega ali sistematičnega napada na civilno prebivalstvo ob vednosti storilca, da gre za tak napad:

17. umor • iztrebljanje • zasužnjevanje • deportacija ali prisilna preselitev prebivalstva (npr. v sklopu “etničnega čiščenja”) • zapor ali drug strog odvzem prostosti ob kršitvi temeljnih pravil mednarodnega prava • mučenje • težja spolna kazniva dejanja: posilstvo, spolno suženjstvo, vsiljena prostitucija, prisilna nosečnost, sterilizacija ali katerakoli druga oblika hudega spolnega nasilja • preganjanje prepoznavne skupnosti ali skupine zaradi političnih, rasnih, narodnih, etničnih, kulturnih, verskih ali razlogov povezanih s spolom, če je takšno preganjanje povezano s kaznivim dejanjem iz pristojnosti MKS • prisilno izginotje oseb • apartheid • druga podobna nečlovečna dejanja, ki naklepno povzročajo veliko trpljenje ali hude telesne poškodbe ali okvare duševnega ali telesnega zdravja (MKSR: prisilna golota žensk, pripadnic Tutsijev; MKSJ: prisilno prevažanje na tisoče žensk, otrok in starejših oseb s spremljajočimi nečloveškimi ravnanji srbskih vojakov) • predlogi za vključitev drugih novih dejanj hudodelstev zoper človečnost (npr. ekonomski embargo, terorizem in trgovina z drogami, množično stradanje) v zgornji seznam niso zbrali zadostne podpore

18. Vojna hudodelstva(8. člen) • hude kršitve Ženevskih konvencij iz leta 1949 • druge hude kršitve zakonov in običajev, ki se uporabljajo v mednarodnih oboroženih spopadih po veljavnem mednarodnem pravu (norme mednarodnega vojnega prava) • nemednarodni spopadi: kršitve 3. člena, skupnega vsem štirim Ženevskim konvencijam o humanitarnem pravu iz leta 1949 in druge kršitve zakonov in običajev vojne, ki se uporabljajo v takšnem oboroženem spopadu • Rimski statut podrobneje navaja, katera dejanja sodijo v posamezno kategorijo kršitev

19. Agresija • starejši termin za koncept agresije, ki sta ga uporabljala tudi Mednarodna vojaška tribunala v Nürnbergu in Tokiu: “zločini proti miru” • kaznivo dejanje voditeljev (t. i. leadership crime) • GS ZN leta 1974 sprejme Resolucijo št. 3314 (XXIX) o “definiciji agresije”: resolucija (formalnopravno nima zavezujoče narave) določa, da je prva uporaba sile, ki predstavlja kršitev UL ZN, prima facie dokaz dejanja agresije; 3. člen resolucije opredeljuje dejanja, ki se štejejo za agresijo; VS ZN se načeloma lahko po lastni presoji sklicuje na to resolucijo, vendar je to storil le v redkih primerih • rešitev, sprejeta na Rimski konferenci (1998): MKS bo začelo izvrševati jurisdikcijo nad hudodelstvom agresije, ko bo sprejeta njegova definicija in opredeljeni pogoji izvajanja jurisdikcije MKS zanj

20. prva pregledna konferenca Rimskega statuta MKS (31.maj – 11. junij 2010) v Kampali (Uganda) - osrednja naloga: opredeliti hudodelstvo agresije; Skupščina držav pogodbenic s konsenzom sprejme Resolucijo RC/Res.6, ki določa, da se definicija agresije vključi v Rimski statut kot novi 8.bis člen; definicija temelji na opredelitvi agresije, ki jo najdemo v Resoluciji GS ZN št. 3314 (XXIX) iz leta 1974: “hudodelstvo agresije” pomeni načrtovanje, pripravo, začetek ali izvedbo s strani osebe, ki lahko učinkovito izvršuje nadzor nad ali usmerja politično ali vojaško akcijo države, dejanja agresije, ki po svoji naravi, teži in obsegu, predstavlja očitno kršitev UL ZN (1. odst.) “dejanje agresije” pomeni uporabo oborožene sile s strani države proti suverenosti, ozemeljski celovitosti ali politični neodvisnosti druge države ali na kakršenkoli drug način, ki je v nasprotju z UL ZN (2. odst.)

21. 8.bis člen v 2. odst. navaja 7 kategorij dejanj, ki se, ne glede na napoved vojne, v skladu s 3. členom Resolucije GS ZN št. 3314 (XXIX) iz leta 1974, štejejo za dejanje agresije: • invazija ali napad oboroženih sil države na ozemlje druge države, ali kakršnakoli vojaška okupacija, četudi začasna, ki izhaja iz takšne invazije ali napada, ali kakršnakoli priključitev z uporabo sile ozemlja druge države ali dela le-tega • bombardiranje ozemlja ene države s strani oboroženih sil druge države ali uporaba orožja države proti ozemlju druge države • blokade pristanišč ali obal države s strani oboroženih sil druge države • napad oboroženih sil države na kopnem, morju ali v zračnih silah, ali pomorskih ali zračnih flot druge države

22. uporaba oboroženih sil ene države, ki so na ozemlju druge države s privolitvijo države sprejemnice, v nasprotju s pogoji, določenimi v sporazumu ali vsakršno podaljšanje njihove navzočnosti na takšnem ozemlju po prenehanju sporazuma • ravnanje države, s katerim le-ta dopusti da njeno ozemlje, ki ga je dala na razpolago drugi državi, ta druga država uporabi za zagrešitev dejanja agresije nasproti tretji državi • pošiljanje s strani ali v imenu države oboroženih čet, skupin, iregularnih čet ali plačancev, ki proti drugi državi izvajajo dejanja oborožene sile takšne teže, da jih je mogoče šteti za zgoraj navedena dejanja, ali bistveno udeležbo v njih

23. vprašanje mehanizma za vzpostavitev pristojnosti MKS in predložitve nastanka agresije v presojo MKS – sprejeti dve rešitvi: • 15.bis člen ureja predložitve držav in proprio motu preiskave tožilca (možnost uporabe opt-out klavzule s strani držav pogodbenic) • 15.ter člen ureja predložitve VS ZN (primarnost VS v situacijah ogroženosti miru in varnosti ostaja v veljavi – tožilec MKS mora za mnenje najprej vprašati VS, če ta v 6 mesecih ne odloči, lahko tožilec nadaljuje aktivnosti časovna pristojnost je za oba člena odložena: MKS bo pristojno le za kazniva dejanja agresije, ki se zgodijo 1 leto po tem, ko 30 držav pogodbenic ratificira to dopolnilo Rimskega statuta države udeleženke pregledne konference so se strinjale, da se izvajanje pristojnosti MKS glede hudodelstva agresije za določen čas odloži: po 1. januarju 2017 vnovično odločanje o dopustnosti izvajanja jurisdikcije MKS glede agresije (dvotretjinska večina držav pogodbenic)

24. Kaznivo dejanje agresije v KZ-1 • 103. člen - ne definira agresije, ampak se zgolj sklicuje na njeno mednarodnopravno opredelitev: “Kdor stori dejanje agresije, opredeljeno v skladu z mednarodnim pravom, se kaznuje z zaporom najmanj petnajstih let.” • materialnopravno opredelitev hudodelstva agresije iz 8.bis člena Rimskega statuta bi bilo treba prenesti v KZ-1