Čustveni odgovori na paradoks fikcije

1. Čustveni odgovori na paradoks fikcije • Paradoks fikcije nam dozdevno pušča na voljo dve široko pojmovani izbiri. • Prva možnost je, da nekako poiščemo alternativne načine tolmačenja pojava čustvenega odziva na fikcijo, ki bodo ta odtziv opisali kot odziv, ki ne vključuje nabora neskladnih prepričanj. • Druga možnost je dopuščanje, da ni mogoče dati veridičnega opisa fikcijskih čustev, ki ne bi vključeval sklicevanja na niz protislovnih prepričanj.

2. Če bi pristali na to drugo možnost, bi to pomenilo, da fikcijska čustva obstajajo kot racionalno nerazložljiva kategorija duševnih pojavov. • Če bi sprejeli prvo možnost, bi to pomenilo, da so fikcijska čustva podložna racionalni pojasnitvi kakor “dejstvena” ali čustva realnega življenja. To bi pomenilo, da imajo ta čustva racionalno utemeljitev, ki jo nudi bodisi neko ustrezno prepričanje bodisi neko drugo duševno stanje, ki deluje kot učinkovit nadomestek za prepričanje.

3. Če pa se uklonimo drugi možnosti, bomo morali priznati, da je naš čustveni odziv na fikcijo iracionalno dejstvo našega duševnega življenja. • Večina filozofov se je odločila za prvo možnost. To je razumljivo, saj bi bilo dejstvo, da smo naše čustvene odzive na fikcijska dela potisnili na področje iracionalnega, protiintuitivno. Sicer bi lahko podvomili o zdravem duhu estetskega izkustva.

4. Iracionalizem • Colin Radford kot zagovornik iracionalizma zatrjuje, da ne vidi nobene možnosti, kako odpraviti paradoks fikcije. Ni nobenega racionalno zadovoljivega odgovora na vprašanje: Kako smo lahko pristno in nenamerno žalostni in se jočemo, čeravno vemo, da nihče ne trpi in da nihče ni umrl. • Ko smo v stiku s fikcijskimi deli, postanemo preprosto iracionalni in se čustveno odzivamo na objekte, za katere vemo, da ne obstajajo in torej nimajo lastnosti, ki jih predstavljajo, kot da jih imajo.

5. Iracionalist implicitno zanika tretjo trditev v paradoksu fikcije in predlaga, da mi nekako podpiramo eksistenco fikcijskih likov in situacij, medtem ko ji hkrati očitno oporekamo. Zato se znajdemo preprosto v iracionalnem položaju.

6. Teorija nadomestnega predmeta • Po tej teoriji čustveni odzivi na fikcijske like in situacije nimajo za svoje realne in prave predmete osebe in situacije, za katere vemo, da ne obstajajo, temveč druge, nadomestne predmete, take, ki obstajajo, in za katere smo prepričani, da obstajajo. Ta teorija spodbija prvo premiso paradoksa fikcije. • Ena različica te teorije trdi, da je predmet našega odziva preprosto samo fikcijsko delo ali umetniška reprezentacija ali njeni deli.

7. Po drugi različici te teorije pa so predmeti odziva opisi, podobe ali miselne vsebine, ki jih ponuja fikcija ali reprezentacija. • Tretja različica pa trdi, da so predmet našega čustvenega odziva realni posamezniki ali pojavi iz subjektovega življenjskega izkustva, taki, ki so najbolj podobni osebam in dogodkom iz fikcije. Fikcija nam take posameznike in dogodke neposredno ali posredno prikliče v misli. Zato se je te teorije oprijelo ime teorija predmeta v senci.

8. Teorija nadomestnega predmeta spremeni smer pristopa tako, da premakne težišče razprave od prepričanja k predmetu čustev. Razne različice teorije menijo, da je ključ do dozdevnega paradoksa v določitvi, kaj je pravzaprav tisto, na kar so usmerjena naša fikcijska čustva. • Oglejmo si pobliže drugo različico teorije, katere predstavnik je Peter Lamarque. Na kaj se odzivamo, ko se bojimo Otela in čutimo sočutje do Desdemone? (navedi Lamarquea, str. 190)

9. Torej nas ne ganejo fikcijski liki, temveč misli o fikcijsko prikazanih likih. Ko smo pozorni na fikcijski lik v predstavi ali v romanu, si v duhu ne predstavljamo fikcijskih bitij. Intencionalni predmet naših čustev ni domišljijski, fikcijski lik. Ko Desdemona vstopa v naš svet, dejansko ne vstopa kot oseba niti kot posameznik niti kot domišljijsko bitje, temveč kot zapleten niz opisov s svojimi običajnimi smisli.

10. Fikcijska imena se dejansko ne nanašajo na neobstajajoče referente, temveč zgolj na svoje smisle, smisle pa nudijo opisi, v okviru katerih prepoznamo like. Tako “Desdemono” tvori misel o ženski, ki je žrtev. Identiteto Desdemone zagotavlja nanašanje na zapleten niz opisov, ki so na voljo v zgodbi. • Desdemona velja za zapleteno misel, naš čustveni odziv nanjo pa je odziv na to zapleteno misel.

11. Ker pa imajo misli (psihološko) realnost, odzivanje nanje ni nekaj fikcijskega, temveč realnega. • Lamarque utemeljuje zgornje sklepanje na neodvisnosti misli in prepričanja. Zamislimo si, pravi, da trdimo, da se bojimo marsovcev, marsovci pa ne obstajajo. Če smo prepričani, da obstajajo, potem nam vpeljava misli o marsovcih kot poskus, da bi odstranili intencionalne predmete, ni v nikakršno pomoč, kajti samo prepričanje nam je že obesilo za vrat take predmete.

12. Če pa nismo prepričani, da marsovci obstajajo, vendar pa še vedno trdimo, da so strašljivi, potem ima vpeljava misli kot posrednika pravo pojasnjevalno vrednost. • Lahko se bojimo misli o nečem, ne da bi bili prepričani, da obstaja kaj realnega, kar bi ustrezalo vsebini misli. • Ko ta pristop ustoličuje ideje, misli ali smisle kot realne predmete fikcijskih čustev, kaže na to, kako se izogniti paradoksu, da se odzivamo na nekaj, za kar smo prepričani, da ne obstaja.

13. Lahko bi rekli, da ima predmet fikcijskega čustva zgolj psihološko ali ideološko realnost. • Kritika - trditev, da je naš odziv usmerjen k vsebini misli ali k idejam, ima za posledico, da je predmet fikcijskega čustva vselej splošen. Fikcijski lik ne more biti intencionalni predmet našega odziva. Fikcijski lik se razprši v niz misli. To pa se ne zdi prav, kajti ko se odzivamo na Ano Karenino, se ne odzivamo na žensko nasploh, temveč na usodo posamezne ženske. Predmet našega odziva mora biti individualiziran.

14. Druga problematična točka Lamarqueovega stališča je, zakaj bi si morali misliti, da se bojimo marsovcev, če nismo prepričani, da obstajajo. Četudi dopustimo, da je predmet, ki se ga bojimo, misel, ali je to dejstvo samo dovolj, da bi dalo racionalno razlago našega strahu? • Mislim, da se racionalna pojasnitev strahu mora sklicevati na naše prepričanje, da je predmet strašljiv. Temu nujnemu pogoju pa ne more zadostiti zgolj eksistenca misli v našem duhu.

15. Straši me že misel na pošast, ko zvečer odhajam domov. V tem primeru bi lahko rekli, da je res, da me moja misel straši. Iz tega, da je to dejstvo resnično, pa navzlic temu ne moremo sklepati, da je moj strah racionalen, koherenten ali smiseln. • Nesmiselnost ali protislovnost je v dejstvu, da me je dejansko strah nečesa navzlic mojemu prepričanju, da to zame ni nevarno ali škodljivo.

16. Tako bistvo problema ni rešeno, ampak je Lamarqueov predlog le del samega problema. • Premik od prepričanja k predmetu ne ponuja rešitve za paradoks fikcije.