210 likes | 450 Views
ELEMENTI NOTRANJE FORME V DRAMATIKI. roman. Ali povsod za roman uporabljajo isti termin? Kako ga imenujejo Španci in Angleži in zakaj? Štiri določila romana po Kosu! Razlika med epom in romanom po Lukacsu! Štirje tipi romanov po Lukacsu! Bistveni lastnosti romana po Bahtinu!
E N D
roman • Ali povsod za roman uporabljajo isti termin? • Kako ga imenujejo Španci in Angleži in zakaj? • Štiri določila romana po Kosu! • Razlika med epom in romanom po Lukacsu! • Štirje tipi romanov po Lukacsu! • Bistveni lastnosti romana po Bahtinu! • Problemi Lukacseve in Bahtinove teorije romana!
Elementi notranje forme v dramatiki • določitev dramatike kot posebne literarne nadvrste s pomočjo petih Kosovih določil • tipi dramatike • notranji ritem v dramatiki
notranja zgradba • način, na katerega se v delu povezujejo njegove temeljne sestavine (snovno-materialne, idejno-racionalne in emotivno-afektivne); • razmerje med subjektom in objektom govora (tistim, ki govori in tistim, o čemer govori); • način govora oz. tip subjekta, ki je njegov nosilec; • razmerje med časom govorečega in časom tistega, o čemer govori; • prevladujoča plast resničnosti: • subjektivnost – čista notranja resničnost, • objektivirana subjektivnost – glasni zunanji govor, • čista objektivnost – objektivni opis zunanjega sveta.
notranja zgradba 1 • večinoma v govoru dramskih oseb prevladujejo emotivne in idejne prvine • prvine se povezujejo po načelih subjektivnega prostora in časa • celota se podreja pravilom objektivne stvarnosti • predstavlja zgodbo z začetkom, sredo in koncem
notranja zgradba 2 • dramske osebe nimajo distance do predmeta, so z njim identične • merijo na neko objektivno podobo sveta, ki jim je nadrejena in je od njih ločena; imajo distanco do tega predmeta
notranja zgradba 4 • čas dramatike je neposredna sedanjost • Aristotel: v dramatiki »vse osebe nastopajo in se neposredno udejstvujejo« • tudi tekst v gramatikalnem pretekliku ali prihodnjiku je namenjen učinku v sedanjosti
notranja zgradba 5 • poglavitna plast resničnosti v teh tekstih je objektivirana subjektivnost • čista subjektivnost in objektivnost sta konotirani (na ravni celote), a nista neposredno izraženi • gledalec/bralec ju dopolni
bistvo dramatike po Kosu • dramatika vsebuje dve vrsti dogajanja • verbalizirano dogajanje – kar dramske osebe govorijo • neverbalizirano dogajanje (didaskalije) – naslov, podnaslov, scenske opombe, način govora, sprotno označevanje govorcev... • didaskalije se realizirajo v uprizoritvi
vprašanje bistva dramatike • Platon – načini govora (mimetični govor); bistvo dramatike je dialog • Aristotel – bistvo tragedije (dramatike) sta njena namenjenost uprizoritvi in zgradba dogajanja
vprašanje bistva dramatike • Hegel – bistvo dramatike je njena namenjenost uprizoritvi in dramatičnost (konflikt, boj) • Vladimir Kralj (Dramaturški vademekum 1964) – bistvo dramatike je konflikt, ki je lahko zunanji ali notranji
notranja zgradba 3 • v dramatiki obstajata dva subjekta, vezana na dve plasti dogajanja • dramatikov subjekt • dramski subjekt
delež dramatikovega subjekta • ga skoraj ni (originalni Shakespeare) • dramo sestavljajo le didaskalije (Beckett Kvadrat, Handke Varovanec hoče biti varuh)
tipi dramatike • Lirska dramatika – govor dramskih oseb ni več zgolj komunikacija med njimi, ampak postaja povnanjenje njihove čiste subjektivnosti; romantika, simbolizem (Maeterlinck), angleška dramatika iz prve polovice 20. stoletja (Eliot, Yeats), pri nas Cankarjeva Lepa Vida, Grumovi Trudni zastori in Pierrot in Pierrette, Strniša, Zajc, Smole in Svetina • Epska dramatika – gre opis zunanjega dogajanja, oseb, pripoved o dogodkih; ogajanje in konflikt izginjata; Seneka. • v moderni dramatiki drugačna epizacija; večanje deleža didaskalij (Ibsen, Strindberg, Hauptmann, Čehov, Beckett, Ionesco) • Čista dramatika – teksti, ki celotno dogajanje predstavljajo v obliki dialoga, ki predstavlja objektivirano subjektivnost (od Ajshila in Sofokla, do Camusa, Sartra, pri Slovencih Primoža Kozaka, Smoleta idr.)
notranji ritem v dramatiki • Freytagova piramida – en sam dogodek proti koncu (Kralj Ojdip, Antigona) • več zaporednih dogodkov in stanj (Hamlet, Kralj na Betajnovi, Pohujšanje v dolini Šentflorjanski) • dogodek z različnimi posledicami (Ibsen Strahovi) • ni dogodka (Lepa Vida, Dogodek v mestu Gogi, Čakajoč Godota, Plešasta pevka)