110 likes | 392 Views
S IMBOLIČNI INTERAKCIONIZEM je v širšem smislu bolj paradigma , način gledanja na stvari, kot pa posebna teorija. V ožjem smislu je to teorija razvoja sekundarne deviantnosti oz. teorija etiketiranja ali stigmatiziranja (glej v Jankoviću in Pešićevi).
E N D
SIMBOLIČNI INTERAKCIONIZEM je v širšem smislu bolj paradigma, način gledanja na stvari, kot pa posebna teorija. V ožjem smislu je to teorija razvoja sekundarne deviantnosti oz. teorija etiketiranja ali stigmatiziranja (glej v Jankoviću in Pešićevi). • Ko govorimo o paradigmi, lahko govorimo o (bolj ali manj) ekspliciranih metateoretskih predpostavkah. Te so pri simboličnem interakcionizmu naslednje:
1 • Poudarek na "drugi strani", na deviantu, ki postane kriterij ustanove, ne pa le njen objekt (Becker). Temeljno kritično stališče do institucij. Na obrobju znanosti se s tem v zvezi razvijajo številne "anti" usmeritve (najbolj značilna anti-psihiatrija, znani avtorji Laing, Cooper, Szasz, Basaglia), v družbi "anti" socialna gibanja (npr. gibanje za anti-avtoritarno vzgojo), znotraj bolj tradicionalno usmerjene znanosti poskusi empiričnega evalviranja uspešnosti (institucionalnih) tretmanov, v socialni pedagogiki, socialnem delu in sorodnih področjih (duševno zdravje, droge) pa "normalizacijska" usmerjenost v delo v skupnosti, delo s socialnimi mrežami, izveninstitucionalno ("ekstra-muralno") delo;
2 • Procesnost, aktualizacija (proces uresničevanja; nastajanja) odklonskosti namesto determiniranosti odklonskosti. Model mreže (poti) križišč in stanj, skozi katera gre (mora iti) deviant v svojem razvoju;
3 • Subjektivizem: za razvoj deviantnosti je potrebno deviantovo aktivno sodelovanje; deviant ni (samo) pasivna žrtev ampak vedno tudi soustvarjalec svoje usode. Ponovna konceptualizacija svobodne volje - tudi - devianta. Če pojmujemo deviantnost (tudi) kot izbiro, se s tem na nov način problematizira tudi "zdravljenje" (terapija, vzgoja, prevzgoja, rehabilitacija, resocializacija). Subjektivizem pa je relativen: ljudje živimo v socialnih poljih z različnimi "stopnjami svobode". Vendar tudi najbolj nesvobodnemu deviantu na koncu ostane svoboda njegovega odnosa do lastne odklonskosti: ta odnos je lahko celo afirmativen (primer - Jean Genet, Dnevnik Lopova);
4 • Identitetaje znotraj s.i. razumljena kot rezultat interakcije notranjega in zunanjega procesa (osebne aktivnosti in stikov z drugimi ljudmi in ustanovami). Identiteta kot presečišče osebnih in družbenih opcij. Pomembna ni toliko materialna, kot simbolna interakcija, ter v njenem okviru označevanje (etiketiranje) posameznika in s tem krčenje posameznikovih zunanjih možnosti. Ključna je povezanost procesa (socialnega) označevanja in razvoja (osebne) identitete;
5 • Simbolični interakcionizem vidi družbo kot rezultat mozaika velikega števila medindividualnih interakcij, v katerih se konstruirajo pojmovanja sebe in sveta (Luckmann in Berger; nova smer v psihologiji in sociologiji: konstruktivizem). Zaradi subjektivizma se je simbolični interakcionizem zlahka navezoval na eksistencializem (Sartre);zaradi teze o odločilnem vplivu zunanje (interakcijske) prisile (oz. socialne moči) pa na marksizem in druge kritične analize strukture družbene moči.
6 • V metodološkem smislu je simbolični interakcionizem blizu pristopom, ki predpostavljajo in dovoljujejo "subjektno vlogo" tradicionalnim "objektom" raziskovanja - deviantom. Ti pristopi so etnografija oz. etnometodologija, akcijsko raziskovanje in različni "emancipatorni" obravnalni in raziskovalni pristopi (glej Freire-a) oz. v splošnem dialoške raziskovalne in obravnalne dejavnosti; nenazadnje iz tega izhaja opolnomočenje (empowerment).
7 • Obravnalne filozofije (ideologije) simboličnega interakcionizma (in prakse, ki iz njih izvirajo) : ne-intervencionizem; anti-institucionalizem: odklanjanje (diversion) obravnav in državnih/represivnih sistemov (institucionalno obravnavanje je "zadnja rešitev" oz. "nujno zlo"); abolicionizem(opuščanje); razmejevanje pomoči in nadzorovanja, "anarhistične" usmeritve, ki zagovarjajo ne-državne in mimo-državne oblike reševanja konfliktov med ljudmi (npr. poravnavanje konfliktov, samopomoč, itd.); danes: vloga nevladnih organizacij!
8 • Značilne teme simboličnega interakcionizma: (stereo)tipiziranje, diskrecija in selekcija, naknadno interpretiranje, socialno pogajanje (pri vseh teh pojavih odločilno vlogo igra socialna moč), institucionalno učinkovanje (procedure za odvzemanje in rekonstrukcijo identitete ter "industrijsko" obravnavanje deviantov - glej Goffman-a ali Let nad kukavičjim gnezdom; nadzorstvena vloga poklicev pomoči).
TEORIJA STIGMATIZIRANJA/ETIKETIRANJA Prehod od primarne do sekundarne odklonskosti skozi več faz: Primarno odklonsko Obsojanje Ojačano vedenje Sekundarno odklonsko vedenje V tem procesu se spreminja: • identiteta • socialne vloge • učijo definicije, vedenja, interpretacije Ker je v tem procesu odločilno (institucionalno) obsojanje, simbolne interakcioniste zanima delovanje institucij (ki povzročajo odklonsko vedenje – Becker): • tipiziranje in stereeotipiziranje; vnazajšnje interpretiranje • diskrecija (pravica javnega organa – policije, sodišča., …), da iz več pravno možnih rešitev izbere eno (ki je oz. naj bi bila – v javnem interesu; svobodni preudarek) in selekcija • pogajanje/barantanje • »institucionalna produkcija« odklonskosti in odklonskih oseb • nadzorstvena vloga poklicev pomoči