PRAVICA DO ZASEBNOSTI VS. PRAVICA JAVNOSTI DO OBVEŠČENOSTI (OZ. INTERES JAVNOSTI, DA VE)

1. PRAVICA DO ZASEBNOSTI VS. PRAVICA JAVNOSTI DO OBVEŠČENOSTI (OZ. INTERES JAVNOSTI, DA VE)

2. Potencialne grožnje zasebnosti Novinarski prispevki (tabloidi) Varnostne kamere Zbirke zdravstvenih podatkov Opravljanje Objava podatkov o plačah javnih uslužbencev Objava osebnih podatkov, vezanih na lastništvo nepremičnin Sledi na Internetu Nadzor nad elektronsko pošto uslužbencev Zbirke podatkov o uporabi mobilnih telefonov in drugih elektronskih naprav (kreditnih kartic, ABC kartice,…) Objava imen in naslovov spolnih prestopnikov (Megan-law v ZDA, Sarah-law v VB) Izrekanje o verski pripadnosti (popis prebivalstva) Preizkusi alkoholiziranosti voznikov Objava začetnic imen osumljencev in povzročiteljev prometnih nesreč

3. Določila v etičnih kodeksih “Novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je dovoljen le, če za to obstaja javni interes. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša. Novinar se mora zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo informacij in fotografij škodi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti.” (20. člen Kodeksa novinarske etike)

4. Pojem pravice do zasebnosti Pravice so vedno štiričlene relacije (nekdo ima zaradi nečesa pravico do nečesa napram nekomu): Oseba A ima zaradi T pravico do P napram osebi ali ustanovi B. A je nosilec ali subjekt pravice, B naslovnik pravice, T moralni temelj ali podlaga pravice in P vsebina ali predmet pravice. Pri pravici do zasebnosti so problematični zlasti njena vsebina (do česa imamo pravico, če imamo pravico do zasebnosti?), temelj (na čem temelji, od kod izvira taka pravica?) in normativna moč (kolikšno težo ima v primeru konflikta z drugimi pravicami?).

5. Predmet ali vsebina PdZ (1) Kaj ta pravica sploh varuje pred zunanjimi posegi? PdZ je pravica • do tega, da nas drugi »pustijo pri miru«, • do nadzora nad tem, kdo vse si lahko pridobi in razširja informacije o nas, • do telesne nedotakljivosti oz. nedotakljivosti fizičnega prostora, • do naše lastnine in proizvodov naše dejavnosti, • do sprejemanja osebnih odločitev in s tem krojenja naših življenj brez pritiska zahtev in pričakovanj okolice. Pravica do zasebnosti je, skratka, večplastna, varuje množico nadvse raznorodnih človeških interesov.

6. Predmet ali vsebina PdZ (2) Ustaljeno je razlikovanje med - informacijsko (pravica do nadzora nad dostopom do osebnih informacij), - prostorsko (pravica do nedotakljivosti fizičnega prostora), - psihično (pravica do nadzora nad dostopom do naših intimnih misli in čustev) in - odločitveno zasebnostjo (pravica vsakega posameznika, da sprejema in uresničuje odločitve avtonomno, brez pritiskov iz okolice).

7. Temelj, vir oz. podlaga PdZ Načelo spoštovanja človekovega dostojanstva oz. avtonomnosti Druge, bolj temeljne pravice, npr. pravice do razpolaganja s seboj in s proizvodi svoje dejavnosti (alternativno stališče: PdZ ni samostojna pravica, temveč grozd pravic, ki jih sestavljajo pravice do (o)sebe in pravice do lastnine) Skrb za osebno blaginjo (Rachels: varstvo zasebnosti je nujno za nadzor nad dostopom do osebnih podatkov, ta pa za oblikovanje in ohranjanje intrinzično dragocenih intimnih medosebnih odnosov)

8. Večinsko stališče glede narave PdZ Pravica do zasebnosti je predvsem (ali vsaj med drugim tudi) pravica, da nadziramo dostop do informacij o sebi. Eno je objava nečesa, kar bi moralo ostati tajno, javnosti nedostopno, drugo pa odkritje nečesa zasebnega na nedopusten način (z zlorabo zaupanja, s prisluškovanjem telefonskim pogovorom, z brskanjem po smeteh,…).

9. Manjšinjsko stališče glede narave PdZ Nobene take informacije o nas samih ni, da bi zanjo veljalo, da imamo pravico do tega, da je nihče ne pozna ali razširja. Zahtevati smemo le, da drugi ne počnejo nizkotnih reči, da bi se do te informacije dokopali, oz. da je, potem ko jo pridobijo, ne uporabljajo v nizkotne namene. J. Thomson torej zanika obstoj pravice do informacijske zasebnosti.

10. Zaradi načina njene pridobitve: Nezakonito Z zlorabo zaupanja S prevaro Z izsiljevanjem Brez privolitve Kot del vzorca nadlegovanja (nadzora, zasledovanja, prisluškovanja,…) Zaradi njene uporabe na sporen način oz. v sporne namene: Zaničljiv, omalovažujoč, obrekljiv ali škodoželen namen Objava fotografije javne osebnosti ali podatka o njej je lahko sporna

11. Normativna moč pravice do zasebnosti (1) Zakaj je zasebnost sploh pravica (nekaj, kar generira dolžnosti oz. zarisuje meje svobodnemu delovanju drugih), zakaj ni zgolj ena od številnih družbenih dobrin? Ali ni pravica do zasebnosti morda precenjena? Kako je mogoče, da odtehta povsem legitimno skrb za javno zdravje in varnost? (dileme v zvezi z razkritjem identitete obsojenih spolnih prestopnikov, okuženih z virusom HIV, hrambo telekomunikacijskih podatkov zaradi odkrivanja in preprečevanja težkih kaznivih dejanj, itd.)

12. Normativna moč pravice do zasebnosti (2) Država sme zaradi zaščite javne blaginje, varnosti in zdravja poseči v zasebnost posameznikov ali družbenih skupin, če velja: • Grožnja je dobro dokazana in resna, ne zgolj hipotetična; • Poseg v zasebnost je za njeno odvrnitev nujen; • Poseg v zasebnost je kar se da blag in neznaten; in • Poseg v zasebnost spremljajo ukrepi za ublažitev škode, ki jo je posameznik ali skupina utrpel zaradi njega.

13. Pojem ‘javne osebnosti’ Javne osebnosti, ki jim Kodeks novinarske etike v določeni meri omejuje pravico do zasebnosti, lahko razvrstimo v tri kategorije: (1) osebe, ki so se pod žarometi znašle zavoljo moči in vpliva javne funkcije, ki jo opravljajo, ali položaja, ki ga zasedajo (politiki, državniki, diplomati, uradniki,…); (2) medijske osebnosti, ki sicer ne razpolagajo z močjo ali vplivom, ki pa zaradi narave svojega poklica živijo pod žarometi (filmski igralci, pevci, umetniki, televizijski voditelji, manekenke,…) – ti svojo kariero vsaj deloma dolgujejo zanimanju javnosti za posamezne vidike njihovega zasebnega življenja, sami ustvarjajo potrebe po tovrstnih informacijah in se z njimi po svojih najboljših močeh okoriščajo; ter (3) osebe, ki so vzbudile zanimanje javnosti zaradi svojih skrajno nemoralnih ali antisocialnih dejanj (teroristi, množični morilci, mučitelji mačk, storilci posebej krutih hudodelstev,…), ter njihove žrtve (Natascha Kampusch).

14. POJEM JAVNEGA INTERESA V zasebnost javnih osebnosti mediji smejo vdreti, kadar za to obstaja javni interes oz. kadar je objava določene informacije zasebne narave v interesu javnosti. Toda kaj sploh je javni interes, čigav interes je to? Prvi približek: kadar obstaja med ljudmi zanimanje za objavljeni podatek (toda radovednost še ni enaka interesu). Drugi približek: kadar ljudje objavljeno informacijo potrebujejo za opravljanje svoje državljanske vloge, tj. za aktivno sodelovanje pri upravljanju javnih zadev.

15. Lastnost F (osebna lastnost, ki bo jo mediji želeli razkriti pred javnostjo): - homoseksualno nagnjenje - spolno nadlegovanje podrejenih uslužbencev - kršenje zakonov in predpisov (poslanec Jelinčič, vodja skupine državnih tožilcev za posebne zadeve Jožica Boljte Brus, bivši mariborski župan Križman) - nepremišljenost/nepreudarnost v zasebnih zadevah - nemoralno ravnanje - domnevno sprevržena spolna nagnjenja, pohotnost Lastnost P (lastnost, potrebna za kakovostno opravljanje zaupane javne funkcije) - podkupljivost, koristoljubnost - osebno okoriščanje z močjo in vplivom, ki ju prinaša položaj, zloraba zaupane funkcije ali položaja - pristranska, navijaška, sektaška presoja in odločitve - pomanjkanje domoljubja - dajanje prednosti osebnim interesom in sorodstvenim vezem pred državnimi interesi in obveznostmi Javne osebnosti iz prve skupine (1)

16. Lastnost F: - grobost, pomanjkanje ljubezni do otrok (bivši poslanec Pukšič, primer litvanske političarke Vilje Laanaru) - vpletenost v zavarovalniško goljufijo - laž, neiskrenost, dvoličnost v zasebnem življenju - protislovje med (javno izrečenimi) besedami in (zasebnimi) dejanji - zloraba službenih sredstev v zasebne namene (Drnovškovo prenočevanje v reprezentančnem objektu na Brdu, Jurijeva uporaba službenega telefona in notesnika, potovanje gospodarskega ministra Vizjaka na smučanje v italijanske Dolomite s službenim avtomobilom, uporaba službenega vozila za nakupe) - sorodstvene vezi, zakonski stan, družinske zadeve (nemško poreklo Bajukove soproge, smrt Drnovškovega očeta) - goljufanje pri golfu in drugih športih - politične preference, članstvo v političnih strankah in organizacijah (Forum 21, Zbor za republiko) - veroizpoved (članstvo ministra Šturma v Redu malteških vitezov) Javne osebnosti iz prve skupine (2)

17. Lastnost P bi lahko skrčili na eno samo – na sposobnost upreti se skušnjavam po zlorabi pooblastil, formalne moči in neformalnega vpliva, ki jih s seboj prinaša položaj javnega funkcionarja. Utemeljitev: v primeru voljenih javnih funkcionarjev imamo opraviti s prenosom pooblastil - z ljudstva, ki mu oblast pripada, na zastopnike ljudstva, ki jo v njegovem imenu izvajajo - s točno določenim namenom in za omejeno obdobje, namreč zaradi zastopanja javnih interesov v času poslanskega mandata. Seznanjanje z ugotovitvami, ali zastopniki podeljena pooblastila uporabljajo v skladu z dodeljenim mandatom ali pa jih zlorabljajo za uresničevanje svojih osebnih, partikularnih interesov, je zato v kar najbolj vitalnem interesu vseh državljanov kot državljanov oz. političnih subjektov, ki jim ta mandat podeljujejo.

18. Samo če gre pri F za informacijo o osebnostnih in značajskih potezah ali ravnanju, ki so relevantne za opravljanje funkcionarjevih nalog in dolžnosti, sta njena pridobitev (seveda na moralno neoporečen način) in objava moralno opravičljivi kljub morebitnemu posegu v funkcionarjevo zasebnost, sicer pa ne.

19. F mora biti za P ali vzročno ali pa indikativno relevanten. Lastnost F je vzročno relevantna za lastnost P, če vzročno prispeva k njej oz. če prisotnost prve v določeni osebi povečuje verjetnost, da je v njej prisotna tudi druga. Lastnost F je indikativno relevantna za P, če lahko s prisotnosti prve pri poljubni osebi razumno sklepamo na prisotnost druge.

20. Vzemimo, da je F zakonska nezvestoba. Če smo pri svojem novinarskem delu odkrili, da je poslanec x nezvest svoji ženi, bo objava te informacije moralno dopustna, samo če verjamemo bodisi, da bi poslanci morali biti drugim zgled zakonske zvestobe (to je malo verjetno, dejstvo, da so izneverili naša pričakovanja, prej kaže, da so bila ta pretirana), ali pa, če drži, da nezvestoba do zakonskega partnerja (oz. kaka druga lastnost ki z njo ni zgolj naključno povezana: dvoličnost, neiskrenost, podleganje skušnjavam, neobvladanost, nespoštljivost do žensk,…) povečuje verjetnost nezvestobe do, recimo, zakonov ali domovine, oz. je vsaj pozitivno korelirana z njo (tj. če je delež zakonolomcev med izdajalci domovine ali kršitelji zakonov statistično pomembno višji od njihovega deleža v celotni populaciji), slednja pa je tehten pomislek proti podelitvi poslanskega mandata.

21. Mejni primeri Podatki o • Hipoteki na hišo • Izplačanem osebnem dohodku • Premoženju • Zdravstvenem stanju • Poslovnih vezeh