220 likes | 565 Views
2. Vzgoja v irem in ojem pomenu. Vzgoja je v irem pomenu:Oskar Autor: Prenaanje izkuenj stareje generacije na mlajo. Je nacrten proces vplivanja na otroke in mladino. Je proces preoblikovanja clovekove osebnosti. Vzgoja je nenehen proces oblikovanja in samooblikovanja clovekove osebnosti,
E N D
1. 1 Razmerje med:vzgojo, izobraževanjem in socializacijo Kaj je pomembnejše: vzgoja ali izobraževanje
Kateri pojem je širši: vzgoja ali socializacija
2. 2 Vzgoja v širšem in ožjem pomenu Vzgoja je v širšem pomenu:
Oskar Autor: Prenašanje izkušenj starejše generacije na mlajšo. Je nacrten proces vplivanja na otroke in mladino. Je proces preoblikovanja clovekove osebnosti. Vzgoja je nenehen proces oblikovanja in samooblikovanja clovekove osebnosti, ki poteka v skladu z nekim smotrom (ciljem, idealom…).
Robi Kroflic: vzgoja je posebna oblika medcloveške komunikacije, je pojav, ki poleg racionalnih, zavestno uravnanih dimenzij vsebuje tudi iracionalne elemente.
Vzgoja v najširšem pomenu poteka v medsebojni povezavi dveh pedagoških procesov: vzgoje kot izobraževanja.
Vzgoja v ožjem pomenu: vzgajanje. Je pedagoški proces, v katerem si clovek oblikuje moralne vrednote, prepricanja in stališca, idejni pogled na svet in odnos do sveta, razlicne kulturne in higienske in delovne navade, nadalje interese, motivacijo, voljo in custva.
Clovek si to pridobiva z vzgojnimi metodami, kot so: metoda navajanja, metoda spodbujanja, metoda prepricevanja, metoda zgleda, metoda preprecevanja.
3. 3 Vzgojne metode 1 1. METODA SEZNANJANJA IN PREPRICEVANJA (verbalne oblike) Oblike: razgovor, pojasnjevanje, nasvet, vzor, ocenjevanje dejanj, ustvarjanje idealov.
2. METODA VADENJA IN NAVAJANJA
Oblike: zahteva, vaja, nadzor, vzor
Biti moramo vztrajni in dosledni in potrpežljivi, daj je navajanje dolgotrajno.
3. METODA SPODBUJANJA (ustreznega obnašanja)
Oblike: priznanje, pohvale, ocenjevanje, obljuba, nagrade. Spodbude so zelo pomembne, ker otroci niso vztrajni.
4. 4 Vzgojne metode 2 4. METODA PREPRECEVANJA IN PRISILJEVANJA
Oblike: nadzor, opomin, zahteva, kazen
Vcasih znižanje glasu ucinkuje bolj od razburjanja. Ce otroka/ucenca grajamo, mu povemo tudi kaj je prav naredil, pa tudi kaj ne!
Raje uporabimo prošnjo, predlog in podobno!
Prepogosti takšni ukrepi hitro rodijo trmo, uporništvo in kljubovanje otrok.
Upoštevati moramo starost otrok. Poslužujemo se naravnih kazni – otroka navajamo na neko ravnanje, pustimo mu, da sam pride do spoznanja, da ne ravna prav.
Otrok mora kazen vzeti kot PRAVICNO! Otroci so zelo pozorni na krivicnost naših dejanj. Ko cloveka kaznuješ, ga prisiliš v doloceno ravnanje v odnosu.
5. TEKMOVANJE (pospravljanje, medsebojna pomoc)
Tekmovanje je pozitivno, kadar se uporabi v skupini, kjer imajo vsi približno enake možnosti za uspeh, sicer je tekmovanje pedagoško nesprejemljivo.
5. 5 Primer 1 - Graja Družina je pri kosilu. Sedemletni sin se vrti na stolu, maha z rokami in zadene kozarec. Kozarec pade na tla in se razbije.. Na tleh je poleg crepinj nastala luža. Vsa družina pogleda na tla.
Mati (1): Kozarec se je razbil in na tleh je luža. Pojdi po cunjo in smetišnico. Pobrala bova steklo in pobrisala tla. No, sedaj pa nimamo vec celega kompleta!
Mati (2):Kolikokrat sem ti že rekla, sedi pri miru za mizo. Zakaj nic ne ubogaš?Ne mine kosilo ali vecerja, da ne bi kaj polil ali razbil. Ti neroda nerodna. Za samo škodo si. Vse boš unicil. Kje naj sedaj dobim tak kozarec, in še madež na tleh bo ostal. (Oce pripomni: Ušesa ti bom populil, ce ne boš poslušal, kaj ti govori mama!)
Vir: Autor, O. in dr. (1989). Poglavja iz pedagogike. Ljubljana: DZS, str. 106.
6. 6 Primer 2 V nedeljo zjutraj se je Anže igral z žogo ob hiši. Butanje žoge je zbudilo oceta, ki je imel nocno.
Oce (1): Danes sem hotel pospati nekoliko dlje, ker sem delal ponoci in še nedelja je.
Anže: Oprosti. Še dvakrat vrže žogo, potem da mir.
To, da Anže še dvakrat vrže žogo je nekakšna samoobramba, s katero je dokazal, da je koncal sam po svoji volji in ne zato, ker so mu ukazali.
Kako bi se primer lahko še odvijal?
Vir: Autor, O. in dr. (1989). Poglavja iz pedagogike. Ljubljana: DZS, str. 107.
7. 7 VAJA 1 Katera izjava izraža zahtevo (Z) in katera prepoved (P)? Jih znaš povedati v bolj primerni obliki?
Ne ziblji se na stolu!
Vrzi smeti v koš!
Pazi, kako pišeš!
Ne govori s polnimi usti!
Ne izostajaj od pouka!
Hvala, ker ne kadite!
Ce se ne boš ucil, boš pa delal!
Nikar se ne zmrduj!
Ne govori s polnimi usti!
Ne prepisuj od sošolca!
8. 8 Vaja 2 Dogovor o skupnih pravilih.
Pravila morajo biti posebej usmerjena na trpincenje med ucenci (posredno in neposredno) in izražena cim bolj nazorno.
Pri oblikovanju pravil morajo sodelovati tudi ucenci, saj se s tem poveca verjetnost, da jih bodo upoštevali in spoštovali, pomembno pa je tudi, da so zapisana v pravilni obliki.
«Mi bomo…« namesto »Ne teci!«. List s pravili naj se obesi na vidno mesto.
9. 9 Namerna in nenamerna,posredna in neposredna vzgoja Namerna ali intencionalna vzgoja
Nenamerna ali funkcionalna vzgoja
Posredna vzgoja
Neposredna vzgoja
10. 10 Izobraževanje Izobraževanje
Znanje in sposobnosti
Ucenje je spreminjanje posameznika pod vplivom izkušenj.
Pouk je najbolj organiziran in nacrten proces vzgoje in izobraževanja. Glavne naloge pouka so:pridobivanje znanja, razvijanje sposobnosti in vzgoja.
11. 11 Vzgoja skozi pouk - Herbartizem Herbart (1774-1841) je bil prvi, ki je za pedagogiko uporabil izraz znanost o vzgoji. V svojem delu Obca pedagogika je:
Poudarjal intelektualni vidik pouka in izobraževanja.
Pouk je zanj najpomembnejše vzgojno sredstvo.
Ne more biti vzgoje brez pouka.
Poudarja spodbujanje interesov pri pouku, ki ne sme biti ne pretežak in ne prelahak, ucenca moramo seznaniti z vzgojnim sredstvom, ne smemo kopiciti snovi, pouk mora biti nazoren, uciti je potrebno postopno, brez prevelike raznovrstnosti in naglih prehodov.
Herbart trdi, da je vzgoja predvsem stvar družine in ne šole. Tako družina kot šola, vsaka ima svojo vlogo in nalogo. Vzgoja je povezana z mocnimi custvi. Noben zavod ne more nadoknaditi tega custvenega elementa.
12. 12 Vsaka ucna ura mora potekati po stopnjah:
stopnja jasnosti – nazornost,
stopnja asociacije – novo se združi s starim,
stopnja sistema – posamezna spoznanja se združijo v enoto, ucitelj razlaga in poucuje, ucenec odkriva,
stopnja metode – ucenec se uri, znanje prakticno uporabi, ucitelj ga navaja na delo in utrjuje ucencevo znanje.
Kritika: pouk mehanicen, ucenje na pamet, veliko faktografskega znanja, preveliko število dejstev brez prave povezave in uvidenja bistva, neživljenjsko znanje.
Ucenec se s pomocjo teh stopenj identificira z uciteljem na intelektualni ravni, odpre se nezavedna volja po vzgoji.
Vzgaja predvsem družina: ucitelj upošteva otrokovo naravo in jih zgodaj navaja na omejitve (disciplina).
Ucitelj mora biti ucencu mocna avtoriteta in vzor.
13. 13 Razlicni avtorji o vzgoji in izobraževanju Potkonjak: Vzgoja kot proces graditve in oblikovanja osebnosti in s tem kot najširši pedagoški pojem, zajema tudi proces izobraževanja kot tudi druge pedagoške procese (umska, moralna, estetska in telesna vzgoja).
Malic in Mužic: vzgojo definirata kot najširši proces, ki zajema tri posebna podrocja (afektivno, kognitivno in psihomotoricno podrocje).
Pedicek: Vzgoja v širšem pomenu dolocena kot družbeno fenomenološka kategorija, vzgoja v ožjem pomenu dejavnost, ki pomeni razvijanje posameznikovih psihofizicnih sposobnosti in oblikovanja njegovega pogleda na svet.
Dewey: vzgojo razume kot življenjsko potrebo, kot funkcijo, kot usmerjanje in kot rast.
Kosovel: Znanje že samo po sebi vzgaja.
14. 14 Medvešov vzgojni koncept sodobne šole:
Primarnost izobraževalne funkcije pred vzgojno
Primarnost vzgojnega procesa pred produktom
Vzgoja kot priprava na sobivanje in ne poboljševanje
15. 15 Elster: vzgoja kot bistveno drugotno stanje Obstajajo stanja, ki jih nujno zgrešimo, ce jih postavimo za cilj delovanja. Dosežemo jih le preko drugih ciljev, tako, da nastanejo šele kot neke vrste stranski ali nehoten produkt tega delovanja. (spanje, zaljubljenost…).
Kot direkten cilj nekega delovanja je le izobraževanje, z njim pa posredno dosežemo tudi vzgojo – ni izobraževanja brez vzgoje.
Samo izobraževalni cilji šolanja, ki se realizirajo skozi pouk (izbor ucne snovi, nacin podajanja, ponavljanje, spraševanje…) imajo za stranski produkt vzgojo.
Vzgoja nastane posledicno kot bistveno drugotno stanje. Elster meni, da vzgoja poteka povsod in vedno.
Saleclova pravi: Ker je vzgoja bistveno drugotno stanje, lahko vzklikne le spontano, zato tudi ni možna znanost o vzgoji, ki bi dolocala, s katerimi postopki bomo dosegli dolocene vzgojne ucinke in dodaja, da je dober pedagog lahko bebec, ki ne ve, zakaj uspe. Uspe preprosto zaradi svoje osebnosti in transferja, ki ga sproža, ne pa zaradi ideologije dobrih ciljev in pravilne uporabe vzgojnih teorij.
Obstaja kar nekaj literature o tem, kakšen naj bo dober ucitelj: Brajša, Blustein, Neill, Bosco, Makarenko, Steiner, Montessori, Gossen itd.
16. 16 Kroflic: vzgoja kot manipulacija Manipulirati pomeni v vrednostno nevtralnem smislu spretno voditi posameznika k cilju, ki ga postavi manipulator. Ker tisti, s katerim manipuliramo, ne pozna cilja (naših skritih namenov), vodi manipulacija obicajno v sleparjenje, izkorišcanje nevednosti drugega..
V nevtralnem smislu je pretežni del vzgoje manipulacija, saj je ucitelj tisti clen vzgojne komunikacije, ki doloca cilje vzgajanja, obliko in vsebino komunikacije, otrok pa na vprašanje, kaj želimo od njega, težko odgovori.
Sodobni koncepti naj bi težili k postopnemu ukinjanju vodenja posameznika, k odpravi manipulacije, k pripravi posameznika na to, da si bo sposoben sam zacrtati vzgojne cilje in razvijati lastno osebnost (samovzgoja ne samocenzura).
Ravno tesna zveza med vzgojo in manipulacijo postaja eden kljucnih ovir za doseganje kljucnih ciljev, kot so: razvoj kriticnega mišljenja, ustvarjalnosti, avtonomne in odgovorne osebnosti.
17. 17 Kako vzgojo, ki je v dolocenem smislu vedno vodenje, usmerjanje, discipliniranje oddaljiti od manipulacije? Kroflic predlaga pripravo otroka na uporabo lastnega uma, ustvarjalnosti in reflektirane moralnosti s pomocjo didakticnih pristopov in nacel sodobne vzgojne teorije (cilj – avtonomna osebnost), kot so:
Javni vzgojni koncept v javni šoli: ucence in starše seznanimo s cilji, pravili, s kriteriji ocenjevanja, s principi oblikovanja življenja v VI inštituciji, s hišnim redom. (Pravica staršev, da izberejo otrokom ustrezno šolo, vrtec.) Ucence bi bilo potrebno vkljuciti v sooblikovanje šolskega programa in dela (metode dela, stil poucevanja, ucenja, postavljanje hišnega reda…).
Nedirektivni stil poucevanja in vzgajanja: ne zgolj vzgoja kot prenos v naprej opredeljenih resnic in vrednot, temvec oblikovanje vzgojnega koncepta, kjer bo otrok aktivno soudeležen v procesu VI, sooblikovanje ciljev, metod dela, sam aktivno in odgovorno išce in odkriva resnice, moralna nacela, svobodno izraža lastne obcutke.
Ucence usposobiti za prepoznavanje uveljavljenih metod manipulacije. Ce jih bodo poznali, se jim bodo lahko postopno zaceli upirati.
Glavno orožje za preprecevanje manipulacije pa je usmerjenost k razvoju kriticnega mišljenja.
18. 18 Vzgoja in izobraževanje temeljita na prenosu znanja, stališc, vrednot, zahtev izkušenejše osebe na otroka.
Da bi ravnali moralno, moramo vedeti, kaj je prav in narobe, hkrati pa moramo imeti moc, voljo, da se odpovemo trenutnemu ugodju in ravnamo v skladu z moralnimi principi. Vkljucimo racionalnost in in afekte.
Tisto vec v življenjski izkušnji je mocna custvena vez med otrokom in uciteljem (pomembno odraslo osebo), s katero se otrok identificira in tako posnema njen življenjski zgled, da bi si pridobil njeno naklonjenost. Na tem sloni pedagoška avtoriteta – to je misterij vzgoje.
19. 19 Razmerje med vzgojo in izobraževanjem Ni izobraževanja brez vzgoje.
Model posredne vzgoje: preko izobraževalnih dejavnosti, vsakodnevnih opravil in komunikacije ter sprotnem reševanju problemov, konfliktov. Dogovor o skupnih pravilih bivanja v skupini, razredu, šoli.
Model neposredne vzgoje: strogo nacrtovane vzgojne vsebine, posebni vzgojni predmeti.
Kombinirani model: vkljucuje tako elemente posredne kot neposredne vzgoje.
”Otroci, do sedaj smo se ucili, sedaj pa se bomo še malo vzgajali.”
20. 20 Vzgoja kot identifikacija Identifikacija je proces, v katerem si posameznik pridobiva znanja, poglede, custva in moralna vrednotenja druge osebe tako mocno, da postane to del njene osebnosti. Soodnosna pojma sta imitacija in empatija.
Mehanizmi identifikacije:
introjektivna (sprejemanje v lastno osebnost moralne, socialne in kulturne vrednosti na nacin, da da postanejo del njegove osebnosti) in
projektivna (ko posameznik projecira sebe v drugo osebo, npr. identifikacija s filmskim junakom, pop zvezdo ipd.) Slednja je ponavadi pasivna in kratkotrajna.
Za uspešno identifikacijo je pomembno troje: custvena navezanost, skupno življenje in stalen odnos do vzora.
21. 21 Vzgoja kot socializacija Bergantova: socializacija je proces posameznikovega uclovecenja.
Je proces vrašcanja otroka v socialno-kulturni sistem, v katerega je rojen in ga obdaja.
Najprej posameznika vkljucujemo v manjše, primarne, intimne socialne skupine (družina), nato v širše sekundarne družbene skupine in organizacije (vrtec, šola, tovarišijske skupine).
Ker pa je socializacija dolgotrajen proces, sega tudi na podrocje odraslosti, vezana je na sodelavce in na razne druge oblike povezovanja.
22. 22 Razmerje – socializacija - vzgoja Socializacija kot interakcija med posameznikom in družbo ter okoljem.
Socializacija – družba - sam se oblikuješ - spontan pojav – nesocializiran.
Vzgoja – posameznik – drug te oblikuje – nacrtna – nevzgojen.
Nekateri avtorji, predvsem sociologi menijo, da je socializacija širši pojem kot vzgoja.
Bergant: Vzgoja je zavestna in nacrtna ter k dolocenemu cilju, h kulturnemu življenju usmerjena socializacija
Durkheim: Vzgoja je sistematicna socializacija mlade generacije.
23. 23 Nekateri avtorji, predvsem pedagogi, pa zagovarjajo stališce, da je vzgoja širši pojem kot socializacija. Socializacija je le del procesa vzgoje. Celoten proces vzgoje vkljucuje tudi samovzgojo kot tudi socializacijo.
Pedicek: Socializacija je samo eden izmed postopkov pri vzgoji otrok.
Vzgoja zajema dva vidika:
socializacijo (proces podružbljanja posameznika) in
personalizacijo (lasten razvoj posameznika, oblikovanje individualnih znacilnosti posameznika.
Vzgoja vkljucuje celotno oblikovanje cloveka, medtem ko je socializacija proces oblikovanja socialnega karakterja – le ta pa je del celotne osebnosti.
Pri socializaciji gre za proces uresnicevanja cloveka kot družbenega bitja, vendar clovek je poleg tega še genericno bitje. Gre za proces uresnicevanja notranjih potencialov v cloveku.